Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Za rešitev težav z zasvojenostjo, polarizacijo in radikalizacijo potrebujemo javni digitalni prostor in radikalne alternative. To ugotavlja umetnik, programer in predavatelj Ben Grosser, zato je ustvaril Minus, družbeno omrežje, ki ne šteje všečkov, delitev in prijateljev, ne spodbuja k sodelovanju, ne profilira, ne cilja in ni neskončno. Uporabnicam in uporabnikom omogoča le sto objav.
Gregor Dolinar je sredi marca prevzel vodenje Gorskoreševalne zveze Slovenije, ki je kot prostovoljna organizacija pred novimi izzivi, tudi s prizadevanji za ureditev položaja gorskih reševalcev letalcev. Dolinar, sicer dekan fakultete za elektrotehniko, še naprej poučuje matematiko in statistiko in je mednarodno uveljavljen matematik. Matematika zaznamuje njegovo poklicno kariero, njegov prosti čas pa predano delo v vrstah gorskih reševalcev. Njihovo poslanstvo je spoznal najprej kot plezalec, pred dobrima dvema desetletjema pa se je pridružil GRS Kranj. Še vedno je član. Z dobro organiziranostjo ujame čas za gore, turno smučanje, maratone, adrenalinske športe, pa tudi zanimive vzdržljivostne preizkušnje, kakršna je bil lanski 23-urni pohod čez hribe in doline od fakultete za elektrotehniko v Ljubljani do vrha Triglava.
Mateja Sattler je trn v peti kanalske občine in industrijskega giganta – anhovskega Salonita, ki bi rad podvojil letno količino sosežiga odpadkov z zdajšnjih 109 tisoč ton na 220 tisoč ton. To območje, kjer je umrljivost zaradi azbestoze in raka najvišja v Sloveniji, bi postalo še bolj degradirano, država pa bi spet žrtvovala dolino in ljudi v zameno za kapital in politično kupčkanje.
Neubesedljive zvočne igre, od filozofije k antropologiji glasbe; Trate vaše in naše mladosti, Metodologija preučevanja načinov življenja, temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji; Na trdna tla, brezsramni pogled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja; Glasbeni pojmovnik za mlade … je le nekaj naslovov monografij, ki izstopajo v bogati biografiji znanstvenika, rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Dr. Rajko Muršič je humanist, opazovalec in raziskovalec človekovega vedenja v različnih situacijah, tudi tistih, ob katerih nastaja umetnost in ena od njih je glasba. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine je ena redkih v svetu. Ob tem je dr. Rajko Muršič član številnih mednarodnih in domačih strokovnih društev, pa uredništev, je redni sodelavec prirejanja in aktivnega udeleževanja mednarodnih znanstvenih simpozijev. In je profesor, ki mladim odpira pogled na človečnost. Dr. Rajko Muršič je bil gost sredinega Intervjuja, ki je potekal v terenskem studiu na prizorišču 38. mednarodnega festivala Druga godba.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Kliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Aprila letos je bil prof. dr. Jože Rovan že drugič skoraj soglasno izvoljen za predsednika ene izmed naših najpomembnejših organizacij, to je Planinske zveze Slovenije. Pohodniški in kolesarski vodnik, inštruktor, vodja akcij urejanja planinskih poti in urednik planinskih zemljevidov je bil na to mesto prvič izvoljen leta 2018. Sicer izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti se je šolal doma in v tujini, dva mandata pa je bil tudi predstojnik Katedre za statistiko. Kakšna je vloga PZS v sedanjosti? Kakšne izzive prinaša za to organizacijo prihodnost? Kakšna je usoda množičnih organizacij pri nas in kakšni so njegovi načrt v drugem mandatu? Z Jožetom Rovanom se bo v Intervjuju pogovarjal Jure K. Čokl.
Dr. Alenka Jelen je predavateljica na področju odnosov z javnostmi, komuniciranja, medijev in kulture na Univerzi Stirling na Škotskem, kjer gojijo bogato tradicijo akademskega raziskovanja tega področja. Pri svojem delu se dr. Jelen trenutno zlasti posveča vlogi žensk v odnosih z javnostjo, komuniciranju v obdobju pandemije in političnemu komuniciranju. Kje so primeri dobrih praks, kaj je to informacijska higiena, zakaj je jezik tako pomemben, kako komuniciranje oblikuje javno mnenje in kaj se zgodi, ko se pojavijo laži in nekonsistentnosti? O vsem tem se bo v sredinem Intervjuju na Prvem z dr. Alenko Jelen pogovarjala Mojca Delač.
Na dan upora proti okupatorju obujamo spomin na pesnika, upornika, partizana, narodnega heroja, čigar pesmi imajo po besedah literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla med osupljivimi 12 tisoč pesmimi upora, kolikor so jih našteli zgodovinarji iz okupacijskega časa, prav gotovo poseben pomen. Karla Destovnika - Kajuha, ki je umrl pri komaj 21-ih letih, spoznavamo prek pripovedi Vlada Vrbiča – publicista, kulturnega delavca in odličnega poznavalca Kajuha. Vrbič je pred dvema letoma izdal roman Prestreljene sanje in v njem romaneskno opisal Kajuhovo življenjsko zgodbo, njegovo očitno nadarjenost in čas, ki je od fanta zahteval odraslost, vztrajnost, socialno pravičnost, ljubezen do domovine in brezpogojen boj za osvoboditev izpod okupatorskega škornja.
Dva meseca že spremljamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine – mesta so zravnana s tlemi, na tisoče civilistov je bilo ubitih, posiljenih in pohabljenih, milijoni beguncev so zbežali na zahod, v Evropo. Medtem se je ruska vojska, ki je na začetku vojne utrpela nepričakovane poraze v okolici Kijeva, prerazporedila in zdaj stopnjuje svoje napade na jugu in vzhodu države. A medtem ko vse to opazujemo, si še vedno ne znamo čisto natančno odgovoriti, zakaj je oblast nad Ukrajino sploh tako pomembna za predsednika Putina? Zakaj se na presenečenje mnogih – še zlasti pa oblastnikov v Kremlju – vlada v Kijevu ob napadu ni sesula kot hišica iz kart? In kaj bi se moralo zgoditi na bojišču in na diplomatskem parketu, da bi Kremelj naposled ustavil svoj vojaški stroj? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva dr. Simona Malmenvalla
Dr.Rok Mihelič je agronom, ki z napredno mislečimi somišljeniki opravlja pionirsko delo na področju širjenja znanja o ohranitvenem ali kot mu pravijo nekateri regenerativnem kmetijstvu. Prizadeva si za manjšo odvisnost kmetov od kapitalskih in političnih lobijev. Zaposlen je na Biotehniški fakulteti, na katedri za pedologijo in varstvo okolja. Kot poznavalec znanosti o tleh, ki je precej redka pri nas in v Evropi se profesionalno posveča ohranjanju vitalnih živih tal. Študentom prenaša znanje s predmetov Gnojenje in rodovitnost tal, Agroekosistemi in varstvo okolja, Trajnostno kmetijstvo in Gospodarjenje z biogenimi odpadki in raziskovalec naravnih procesov, za ohranjanje živosti tal. Je privrženec celovitega, trajnostnega razvoja kmetijstva, kot nepogrešljivega dela krožne ekonomije celotne družbe. Poleg dela na fakulteti je dejaven tudi v neprofitnih organizacijah, ki širijo manjkajoče znanje o ekonomsko vzdržni metodi kmetovanja, ki na dolgi rok ne izčrpava zemlje.
Če vozite gorsko kolo in ste že kdaj bili na Koroškem, je zelo malo možnosti, da še niste slišali za Aneja Štrucla. Njegov oče, legenda med gorskimi kolesarji Dušan Štrucl - Dixi, je že leta 1995 ustanovil prvi gorskokolesarski hotel v Sloveniji – Hotel Club Krnes. Že leto pozneje je organiziral prvo tekmovanje za slovenski pokal v Downhillu Divja jaga in ga nato izvedel še v naslednjih dvanajstih letih. Leta 2008 se je Dušan z družino preselil v Jamnico in tam se začne tudi zgodba našega sogovornika, njegovega sina Aneja, ki je zdaj alfa in omega ekohotela Koroš in kluba gorskih kolesarjev Bikenomad. O njegovem delu, izzivih, ki jih je moral premagati, in združitvi številnih udeležencev v uspešno zgodbo koroškega turizma se bo z njim pogovarjal Jure K. Čokl.
Jože Krmelj, obrtnik leta 2021, je skupaj z ženo že sedma generacija, ki ohranja kovaštvo na Kovačiji Krmelj že od leta 1870. Nagrajenec, ki je dejavnost prevzel pred dvaintridesetimi leti, kovaštvo razume in doživlja kot umetnost in ustvarjanje, saj so vsi njihovi tradicionalni izdelki unikatni in skovani s kladivom. Žalosti pa ga usihanje kovaške obrti, za katero se mladi ne zanimajo več. Jože Krmelj na prvo mesto postavlja kakovost izdelkov in si ne želi širitve. Prizadevanja, da ohranijo obrt in tradicijo kovaštva, so bila vedno v ospredju in še danes potrjujejo pravilnost njihove poslovne odločitve.
Petki na Pogačarjevem trgu v Ljubljani so se v zadnjem desetletju spremenili. Razlog? Kulinarična tržnica Odprta kuhna, ki je v naš prostor prinesla koncept ulične prehrane. Zasluge za to gredo podjetnici Almi Kochavy in njenemu možu. Nenehno išče zamisli za povezovanje restavracij in gostincev s potrošniki, gosti, jedci. Z vizijo in jasnimi cilji želi premikati meje in pustiti pečat v slovenski gastronomiji. Kako hrana igra povezovalno vlogo v njenem življenju, pa v današnjem Intervjuju. Z Almo Kochavy se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Zdravnica, ki se je skoraj 30 let ukvarjala s preventivnimi programi, se je v zadnjih letih trudila za implementacijo programa Mira - nacionalnega programa za duševno zdravje. Program narekuje vzpostavitev mreže centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogoča dostop pomoči in podpore vsem ljudem na vseh koncih Slovenije. Program žal še ni v polni meri zaživel, kar se je izkazalo tudi v času pandemije covida. Strokovnjaki so namreč že desetletje in več opozarjali, da moramo kot družba večjo skrb nameniti krepitvi duševnega zdravja. A žal na tem področju ni bilo in še vedno ni dovolj smelih korakov naprej.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je v pogovoru z voditeljico Tito Mayer povedala, kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je, v pogovoru z voditeljico Tito Mayer, povedala kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva, verjame v socialne vrednote. Februarska stavka je v prizadevanjih za boljše plače, normative in standarde povezala različne poklicne skupine v zdravstvu in socialnem varstvu. Irena Ilešič Čujovič, kritična tudi do vladnih odločitev, ve, da morajo vztrajati. Poznavanje razmer, znanje, vztrajnost, odločnost, preudarnost so vrline, ki jih diplomirana pravnica na čelu sindikata s 17.000 člani potrebuje na pogajanjih in v vsakodnevnih prizadevanjih za boljši socialni položaj zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.
Neveljaven email naslov