Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
»Škoda, da sem jo jaz napisal – ker bi jo sicer z veseljem prebral,« o svoji novi, že deseti knjigi pravi Zvone Šeruga. Pastirček izpod Gorjancev, ki bi moral postati duhovnik, a je raje postal svetovni popotnik, je obiskal 130 držav, 6 celin, pri tem pa mu je družbo delalo 9 motorjev, 18 potnih listov in številne sopotnice, med katerimi mu je že več kot štiri desetletja najljubša žena Romana. Kako so se potovanja v tem času spremenila, kako se je spremenil svet in kako njemu ljuba ljudstva v slabo dostopnih in manj znanih predelih sveta? Kaj ga po vseh teh letih potovanj še navduši, kaj preseneti in presune, je Zvone Šeruga povedal Andreji Čokl v Intervjuju na Prvem.
Kakšno vizijo Kitajske in sveta si zamišlja kitajski predsednik Ši Džinping, zdaj ko si je zagotovil absolutno oblast, ter kakšno alternativo Kitajska, kot ključna izzivalka ZDA na globalnem geopolitičnem parketu, pravzaprav ponuja?
Slovenska javnost si bo v naslednji dneh lahko ogledala dokumentarni film Sarajevo Safari. Film prikazuje sprevržen način lova na ljudi v obleganem Sarajevu pred 30 leti. Gre za najnovejšo stvaritev filmskega režiserja Mirana Zupaniča. Redni profesor na Akademiji za gledališče radio, film in televizijo je znan po tem, da izbira teme, ki so bile v določenem zgodovinskem obdobju zelo pereče, težke. Izbira teme, pred katerimi so si ljudje zatiskali oči. V zadnjih tednih se tako sooča s številnimi obtožbami zaradi razkrivanja resnice dogajanja na Balkanu po letu 1992. Kdo so bili ti ljudje, ki so plačevali za ubijanje in kako je potekalo iskanje prič? Miran Zupanič je tokratni gost sredinega intervjuja.
Marica Uršič Zupan je januarja postala četrta varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, odkar pri nas poznamo ta institut. Kot tri ključne stebre svojega delovanje poudarja: novinarsko in uredniško profesionalnost, medijsko etiko in odgovorno vlogo medija v družbi. Med vodstvom in uredništvom mora biti požarni zid, je prepričana. Na kakšen način se hipne razmere na RTV Slovenija kažejo v odzivih, ki jih prejema varuhinja? O uravnoteženosti, parcialnih interesih, ki niso javni interes, športu, jeziku in točnem času z Marico Uršič Zupan v sredinem Intervjuju.
Jana Ahčin je od 1. julija letos predsednica Računskega sodišča, ko je v Državnem zboru prisegla kot četrta predsednica te ustanove. Leta 1988 je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pred tem je obiskovala gimnazijo Ivana Cankarja (pogovorno tudi Šubičevo gimnazijo). Tole so poudarki njene osupljive karierne poti, s številnimi vodstvenimi položaji, pretežno zaznamovanimi z nekdanjo službo družbenega knjigovodstva - ustanovo, ki se je postopno preoblikovala. Na SDK-ju se je zaposlila leta 1993, kjer se je ukvarjala z nadzorom; od leta 1997 je bila namestnica direktorice Agencije za plačilni promet. Takrat je vodila projekt prenosa računov podjetij na banke, sodelovala pri ustanovitvi Uprave za javna plačila - to ustanovo je vodila dobrih 10 let. Pot jo je nato vodila na direktorsko mesto Davčne uprave, pod njenim vodstvom sta se v enotno finančno upravo (ali FURS) združili carinska in davčna uprava. Od poletja pa je po izvolitvi v Državnem zboru na vrhu Računskega sodišča, vrhovne ustanove za revidiranje javne porabe. Zdenka Bakalar jo gosti v Intervjuju na Prvem.
Dr. Izar Lunaček, 43-letni doktor filozofije, diplomirani komparativist, akademski slikar, ilustrator in predvsem stripar, ki stripe objavlja že več kot 20 let v raznih tiskanih in spletnih medijih (med drugim je tudi avtor prvega slovenskega spletnega stripa Založeni raj in avtor prvega slovenskega avtorskega stripa Animal noir, objavljenega pri veliki ameriški založbi IDW). Lunaček je ustanovitelj Stripolisa - zavoda za gojenje stripovske kulture in vodja istoimenske striparne na Poljanski v Ljubljani, soustanovitelj in soorganizator mednarodnega festivala stripa Tinta, osrednjega stripovskega dogodka v slovenskem prostoru, ki se otvori prav danes in bo potekal do nedelje v Kinu Šiška in drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod po Sloveniji. Z enim najbolj predanih promotorjev stripa, povezovalcem slovenske stripovske scene in neutrudnim veznim členom s tujino dr. Izarjem Lunačkom se bo v tokratni oddaji Intervju pogovarjala Liana Buršič.
Kakšen odziv na dogodek v celjski bolnišnici bi bil na mestu? Kaj bi morali storiti?
Prof. dr. Bruno Giordani je mednarodno uveljavljeni psiholog, ki se raziskovalno zlasti posveča področjem psihiatrije, nevrologije in nevropsihologije. Deluje na Univerzi v Michiganu v ZDA, kjer je direktor Inštituta Mary A. Rackhman. Prof. Giordani je tudi pomočnik direktorja Centra za Alzheimerjevo bolezen v Michiganu. Velik del svojega dela posveča staranju možganov in tej najpogostejši obliki demence, ki ima svoj svetovni dan 21. septembra. O Alzheimerjevi bolezni, izzivih zgodnje diagnostike in zdravljenja, medkulturni perspektivi uvida vanjo ter lepoti kognicije in spomina, se je v oddaji Intervju na Prvem s prof. dr. Brunom Giordanijem pogovarjala Mojca Delač. Prevode je bral Renato Horvat.
Na Prvem programu pa v nadaljevanju gostimo nekoga, ki v nasprotju z marsikom naravnost obožuje matematiko. Ljubitelj humorja in pohodništva, Velenjčan, ki že več let gledalcem ter tudi svojim študentom in poslušalcem na splošno želi približati lepote in skrivnosti marsikomu nepriljubljene matematike. Je diplomant Fakultete za matematiko in fiziko, za svojo diplomsko nalogo je prejel študijsko Prešernovo nagrado. Na fakulteti je iz matematike tudi doktoriral, danes pa je na njej asistent in predavatelj. Kaj bi se zgodilo, če bi politika bolj resno sledila znanosti in tudi matematiki, o tem v nadaljevanju v pogovoru z gostom sredinega Intervjuja. Z doktorjem Urošem Kuzmanom se bo pogovarjal Marko Rozman.
V sosednji Italiji je volilna kampanja za predčasne parlamentarne volitve v polnem teku. Za ponovno izvolitev v senat se poteguje tudi tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki jo je Demokratska stranka v Furlaniji Julijski krajini postavila na prvo mesto svoje kandidatne liste. Gre za pomembno odločitev tako v luči razumevanja večkulturnega obmejnega prostora kot tudi možnosti, da Slovenci v Italiji ohranijo svojega predstavnika v Rimu. Število parlamentarcev in senatorjev so Italijani lani z referendumom zmanjšali za tretjino, kar je še dodatno izpostavilo nerešeno vprašanje olajšane izvolitve, ki jo predvideva zaščitni zakon za Slovence. O aktualni politični klimi, posluhu za pravice Slovencev in perspektivni mladi generaciji narodne skupnosti se je s senatorko Tatjano Rojc pogovarjala Špela Lenardič.
Kako bo slovensko gospodarstvo glede izjemnih podražitev energentov preživelo letošnjo zimo? Kako se bodo podjetja v prihodnje zaradi vse višjih obrestnih mer zadolževala? Kdaj se bomo znebili vrtoglave inflacije? O vsem tem s prvim ekonomistom na Gospodarski zbornici Bojanom Ivancem. Gre za analitika, ki je v slovenskih medijih verjetno eden izmed najbolj citiranih. Vsak hip ima na voljo tehtne informacije o gospodarskem utripu v Sloveniji. Tokrat bo svoje znanje, pa tudi osebne poglede na življenje delil z nami na Prvem.
Ddr. Ana Vovk je diplomirala iz zgodovine in geografije in potem doktorirala najprej iz fizične geografije, pozneje pa še iz varstva okolja. Zdaj predava agroekologijo na mariborski filozofski fakulteti, na kateri vodi tudi Mednarodni center za ekoremediacije, v Mednarodnem centru za samooskrbo na učnem poligonu Dole pa teorijo povezuje s prakso. O pomenu samooskrbe v obdobju podnebnih sprememb, o širšem razumevanju podnebnih sprememb, o ekoremediacijah, o razliki med industrijskim in trajnostnim kmetijstvom ter o rešitvah, ki jih kot svetovalka predlaga Afriki in tudi Sloveniji, se bo z dvojno doktorico Ano Vovk pogovarjala Cirila Štuber.
Poznana je kot največja ameriška kuharska mojstrica za barbecue. Elizabeth Karmel je zaslužna predvsem za popularizacijo teksaškega načina priprave mesa barbecue na ameriške Severa, dejavna je pa tudi na številni drugih področjih, saj je ustanovila restavracije, napisala kuharske knjige, ustvarila številne pripomočke za BBQ, predvsem pa želi premikati prsipevati k enakopravnosti s projekti Girls at the Grill, ki spodbuja ženske, da se odločijo za priprave hrane na prostem – na žaru in v tehniki barbecue. Z Elizabeth Karmel, ki je v Slovenijo prišla na povabilo Ameriškega veleposlaništva v Ljubljani v okviru programa kulinarične diplomacije, se je na Prvem pogovarjala Tina Lamovšek.
O tem, da je voda izjemno pomembna, obstaja pri nas družbeni konsenz. Kaj pomeni politično vrednotenje vode? Katera ekonomska, socialna ter ekološka tveganja in koristi so povezana z vodo? Ali ekonomizacija vode pomeni njeno uničenje ali rešitev? Zakaj je za razumevanje vodnega kroga pomembna hidro sociologija? Ali je enakopraven dostop do čiste pitne vode vsem ljudem na svetu uresničljiv? Ali imamo dovolj znanja in drugih veščin za trajnostno ravnanje z vodnimi viri? Kako misliti vodo, nam je v sredinem intervjuju na Prvem povedal prof. dr. Mihael Brenčič z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V studio Prvega ga je povabil Bojan Leskovec.Foto: Jaka Babnik
Več kot 35 let izkušenj v slovenskem in mednarodnem hotelirstvu je Bogdana Lipovška ustoličilo med pomembnejše strokovnjake za hotelirstvo in turizem sploh.
V pogovoru s filozofom in univerzitetnim predavateljem smo preverjali, ali je mogoče presekati gordijski vozel (geo)politične, ekonomske, podnebne, tehnološke in kulturne krize, ki pesti Slovenijo, Evropo in svet.
V Intervjuju na Prvem lahko slišite pogovor s prejemnikom Borštnikovega prstana, igralcem Ivom Barišičem. Barišič je bil vseskozi član igralskega ansambla novogoriškega gledališča, eden najpomembnejših stebrov njegovega razvoja, v strokovni utemeljitvi Borštnikovega prstana pa sta med poudarjenimi potezami njegovega gledališkega ustvarjanja ključni popolna predanost in odprtost. S priznanim igralcem, ki je v zadnjem obdobju postal prepoznaven obraz slovenskega filma, se je pogovarjal Rok Bozovičar.
Kontrabasist in skladatelj Robert Jukič velja za enega najbolj vsestranskih glasbenikov pri nas, ustvarja v številnih glasbenih zvrsteh, poleg tega, da piše glasbo in aranžmaje, pa je izredno spreten tudi z besedami in njegove tekste zlahka označimo kot poezijo. Sporočilnost njegovega dela je vedno jasna in poslušalca vabi k premisleku. Maja letos (2022) je kontrabasist in skladatelj Robert Jukič izdal že svoj petnajsti album, ki ga je naslovil Izza.
Čez en mesec bodo na Hrvaškem odprli 2404 metrov dolg most, ki bo povezal polotok Pelješac s celino. Projektiral ga je slovenski inženir, ki je tako pripomogel k reševanju 300 let starega problema, s katerim so se spopadali naši južni sosedje. Marjan Pipenbaher je avtor več kot 200 mostov v Sloveniji ter v širši evropski regiji. Poleg omenjenega projekta na Hrvaškem, sodeluje pri projektu v Turčiji, projektira pa tudi železniška viadukta pri Črnem Kalu. Kateri so po njegovem mnenju najlepši mostovi na planetu in zakaj je za našo državo tako pomemben projekt Drugi tir?
Zgodovinar Janez Weiss je redni gost arhivov, v katerih z branjem knjig v latinščini in gotici odkriva zgodovinske pomnike. Je neutrudni raziskovalec zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali ljudi in kraje v Beli krajini. Je tudi ljubitelj alternativne glasbe in Črnomaljec.
Neveljaven email naslov