Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
Da se je sploh vedelo, v kako težkih razmerah živijo ljudje v Halozah in kljub temu ali pa prav zato še zmeraj gojijo in ohranjajo prijaznost, medsosedsko pomoč in gostoljubnost, je med prvimi novinarskimi peresi poskrbel v Cirkulanah rojeni dolgoletni novinar in dopisnik časnika Delo, zdaj upokojen Franc Milošič. Glas o Halozah, ki spadajo med pet odstotkov najboljših vinogradniških leg na svetu, je ponesel v slovenski prostor. Neutrudnega raziskovalca Haloz in tamkajšnjega človeka ter avtorja več knjig, tudi letos izdane zbirke kolumn Zemlja pod nohti, gostimo v oddaji Intervju.
V zadnjih letih je ena najvidnejših osebnosti v svetu glasbe. Je samosvoj iskalec ustvarjalnih rešitev, izhajajoč iz sveta klasične glasbe, odprt za vse glasbene zvrsti, novator v zvočnosti. Njegov ustvarjalni napon nagovori vsakogar. Je eden redkih slovenskih skladateljev, katerega glasbena dramaturgija ježi dlako, od začetka do konca – tudi več ur, kar je dokazal z glasbo za balet Faust. To je skladatelj Milko Lazar. Izjemna osebnost svetovljanskega duha in domala idealne skladnosti racionalne ter emocionalne notranjosti, strahu in poguma, z nadvlado humorja. Milko Lazar ustvarja velika dela, za velike zasedbe in hkrati velika dela za navidezno povsem intimno dojemanje v duu dveh klavirjev, kar je dokazala njegova priredba 4. Simfonije Heroes Philipa Glassa z glasbeno tematiko Davida Bowieja in Briana Ena. Ustvarja z najvidnejšimi v glasbenem svetu, doma pa največ z Edwardom Clugom in z Bojanom Goriškom. Je avtor glasbe za lutkovne predstave in za več filmov, zadnji – Tartinijev ključ – je svetovno premiero doživel avgusta v Sarajevu. Trenutno ustvarja glasbo za Državni balet v Berlinu A Midsummer Night's Dream, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto. Njegovo novo delo bo zazvenelo na otvoritvenem koncertu Slovenskih glasbenih dni prihodnje leto. Ob tem pa: Milko Lazar je bil soustanovitelj ansamblov Quatebriga in Štefbet Rifi. Udejstvuje se kot dirigent in kot interpret baročne glasbe na čembalu. Opus Milka Lazarja šteje več kot 150 del. Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.
Gostja tokratnega Intervjuja na Prvem je nova britanska veleposlanica v Sloveniji, Victoria Harrison, ki je svoja poverilna pisma ob nastopu mandata predala pred dobrima dvema mesecema. Spregovorila bo o svojih načrtih, dvostranskih odnosih med Slovenijo in Združenim kraljestvom, mednarodni varnosti in migracijah. Pa tudi o svoji življenjski zgodbi, karierni poti in izkušnjah. Victoria Harrison je namreč prva slepa britanska veleposlanica v tujini. Pred mikrofon Prvega jo je povabila Mojca Delač.
Po državi smo dnevno priča odkritjem še iz prve in druge svetovne vojne. Neeksplodirana ubojna sredstva predstavljajo veliko varnostno grožnjo. To v zadnjem času spoznavajo tudi v Mariboru in Novi Gorici, kjer pogosto evakuirajo prebivalce. Največja verjetnost, da bomo našli neeksplodirane bombe, je sicer v zahodnem predelu države, kjer ima največ dela tudi državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Njen poveljnik Darko Zonjič je že 35 let povezan s tem delom, za katerega je, poleg znanja, potrebno veliko poguma. Kaj vse je doživel v času delovanja in s kakšnimi izzivi se sicer srečuje enota, nam je zaupal v sredinem Intervjuju.
Kaj bi lahko rekli o Milanu Kamniku? Milan je svojevrsten posebnež med slovenskimi glasbeniki, ki v večini prisegajo na pop in podlegajo trenutnim komercialnim vplivom, Milan pa ostaja zvest samemu sebi in glasbi, s katero se je seznanil prav na začetku glasbene poti. Vplivi countryja so zaznamovali njegovo glasbeno pot in to na njegov svojevrsten slovenski še bolje koroški način. Te dni praznuje 50 let glasbene kariere. V Intervjuju ga gosti Jane Weber.
V evroobmočju strah pred inflacijo počasi popušča, a se hkrati krepi strah pred klavrno gospodarsko rastjo. V teh zahtevnih razmerah bodo oči mednarodne finančne javnosti čez dobra dva tedna uprte na Brdo pri Kranju. Tam bo namreč potekala seja sveta ECB, na kateri bodo guvernerji na podlagi aktualnih makroekonomskih razmer odločali o spremembi obrestnih mer. Jih bodo znižali, že tretjič letos ali pustili nespremenjene? Pri glasovanju bo sodeloval tudi slovenski guverner Boštjan Vasle, ki se mu januarja izteka 6-letni mandat. Boštjan Vasle med drugim razkriva izkušnje pri oblikovanju evropske monetarne politike, želje po večji usklajenosti različnih politik znotraj evroobmočja, pa tudi poglede na prihodnje, ne več tako rožnate razmere, ki čakajo banke v Sloveniji.
Razkrivanje velikih ugank vesolja terja ogromno mero znanja, iznajdljivosti, finančnih sredstev ter - še zlasti - jeklenih živcev. Kajti odkrivanje najbolj bežnih in kratkotrajnih pojavov, ki tvorijo osnovo vsega, kar vidimo in iz česar smo, je možno le ob nenehnem premikanju meja mogočega. Zahteva pa tudi največji laboratorij na svetu. Evropska organizacija za jedrske raziskave, znana kot Cern, danes, 29. septembra, praznuje 70 let delovanja. V naš skupni spomin se je pred ducat leti vpisala zaradi odkritja Higgsovega bozona, tako imenovanega božjega delca, za nameček pa nam je, kot neke vrste stranski produkt svojega delovanja, dala tudi internet. Ob jubileju v sredinem Intervjuju gostimo dolgoletnega vodjo slovenskih znanstvenikov v Cernu prof. dr. Marka Mikuža s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", ki je v 42 letih sodelovanja s Cernom podrobno spoznal tako rekoč vse plati njegovega delovanja.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem je bil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in nevroznanstvenik, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in član več strokovnih združenj na področju nevrodegenerativnih bolezni. V mesecu ozaveščanja o Alzheimerjevi bolezni smo se z njim pogovarjali o slovenski strategiji za obvladovanje demence ter akcijskemu načrtu, ki je bil sprejet januarja letos. Kako uspešni smo in koliko odgovorov že imamo na področju odkrivanja in zdravljenja ter predvsem priprave družbe in ustreznega podpornega okolja za življenje z demenco, ki jo globalno gledano v povprečju vsake tri sekunde razvije nekdo nov? Prof. dr. Zvezdana Pirtoška je v Intervju povabila Mojca Delač.
Gostja današnje oddaje Intervju je generalna direktorica statističnega urada Apolonija Oblak Flander. Na ta položaj jo je vlada imenovala pred petimi meseci. Ima magisterij iz socialne in politične geografije, diplomirala je iz geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred tem obiskovala gimnazijo Poljane, osnovno šolo pa v Polhovem Gradcu. Statistični urad je njena prva zaposlitev, najprej na področju kmetijskih statistik, med drugim je organizirala terenski popis kmetijskih gospodarstev. Potem se je ukvarjala z regionalnimi statistikami, vodila demografski oddelek in sodelovala pri popisu prebivalstva, vodila je tudi oddelek za statistiko transporta, turizma in informacijske družbe, pa tudi okoljske statistike. Dve leti je bila tudi na Evropskem statističnem uradu. Po 25 letih pa je prevzela vodenje slovenskega statističnega urada, ustanove, ki zagotavlja uradne podatke o vseh vidikih življenja, in to že 80 let.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.
Kako je videti življenje pilota, ki je uspel na eni najprestižnejših vojaških akademij na svetu? Matija Zupančič je svojo pot začel kot strojnik, a ga je ljubezen do letenja popeljala na ameriško vojaško akademijo v Colorado Springsu. Danes ni le pilot helikopterja Slovenske vojske, ampak tudi reševalec. Pomagal je pri helikopterskem gašenju požara na Krasu leta 2022, koordiniral zračne operacije med lanskimi katastrofalnimi poplavami, rešuje pa tudi ponesrečence v gorah, tudi v izredno težkih razmerah, ko mora helikopterska posadka pokazati vse izkušnje in pogum. Kako se spopada z letenjem v ekstremnih razmerah, kako so ga izkušnje na akademiji oblikovale poklicno in zasebno ter kako se med helikopterskimi operacijami sooča z moralnimi vprašanji? Vse to izveste v pogovoru z nadporočnikom Matijo Zupančičem.
Slovenski rojak iz Argentine Damian Ahlin je že od zgodnje mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Karapachaju, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja. Zapisan je pesništvu, tudi prevajalec, čeprav po stroki izhaja s tehničnega področja. Damiana Ahlina iz Buenos Airesa boste spoznali v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem. Z njim se je pogovarjala Lili Brunec.
Dr. Polona Šafarič Tepeš je znanstvenica, ki si že od nekdaj želi pomagati ljudem. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, že skoraj 9 let pa živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. Išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Je tudi velika zagovornica enakopravnosti spolov; ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti je v palači Združenih narodov v New Yorku sodelovala na okrogli mizi o tem. Kot poudarja, študije pravijo, da je enakopravnost ne le pravična, ampak se tudi gospodarsko izplača.
Pri petnajstih je prvič stal na gledaliških deskah, le nekaj let pozneje režiral svojo prvo celovečerno gledališko predstavo. Leta 1962, pri osemnajstih letih, je postal predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki ga brez premora vodi še danes. Je tudi častni občan Občine Domžale, nagrajenec Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, predvsem pa nezamenljivi režiser, organizator in menedžer odlično obiskanih domačih gledaliških iger v Poletnem gledališču Studenec. O delu tega priljubljenega ljubiteljskega gledališča, ljubiteljski kulturi nasploh in vseživljenjski predanosti gledališču se je z Lojzetom Stražarjem pogovarjala Andreja Čokl.
Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Maja se je na ta ekstremni podvig – na smučeh – odpravil gost tokratnega Intervjuja Robert Ferlič. Pot je trajala 30 dni, zračna linija od točke A do točke B pa je bila dolga 550 kilometrov. Na zahtevni poti so se morali prilagajati različnim naravnim oviram, pot je močno krojilo tudi nepredvidljivo vreme. Del poti je Robert Ferlič izkoristil tudi za nabiranje vzorcev snega in ledu v znanstvene namene. O tem, kako je potekala pot in s čim vse se je soočila odprava, katere del je bil, je Robert Ferlič predstavil v oddaji Intervju.
V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.
Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.
Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.
Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?
Neveljaven email naslov
