Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Miloš Kosec (1986) je eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije. Tudi publicist, ki ustvarja za reviji Outsider in Praznine, je leta 2013 diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo "Ruševina kot arhitekturni objekt", za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi, torej s temo, ki je ena bolj intrigantnih in tehtnih v današnji neoliberalni družbi. Od lani je zaposlen kot kustos za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in je tudi član kolektiva Nonument ter Associate Research Fellow pri že omenjeni londonski univerzi. Ker prodorno pa tudi humano vstopa v javno diskusijo skozi odnos arhitektura-človek-prostor, se bosta z voditeljico tokratne oddaje dotaknila aktualnih tem kot so stanovanjska kriza, dileme zapiranja oziroma privatiziranja javnega prostora, odnos države do kulturne dediščine, pa tudi odnos slehernika do arhitekture in bivanja, seveda pa se bosta dotaknila tudi velikih imen slovenske arhitekture, ki so pomembno vplivala na naše dojemanje prostora, v katerem živimo. Intervju z dr. Milošem Koscem vodi Liana Buršič.
Stanovanjska kriza pri nas je kontinuirana in kronična, rešitve pa se kažejo tudi v primerih preteklih dobrih praks
Dr. Miloš Kosec (1986) je eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije. Tudi publicist, ki ustvarja za reviji Outsider in Praznine, je leta 2013 diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi, torej s temo, ki je ena bolj intrigantnih in tehtnih v današnji neoliberalni družbi. Od lani je zaposlen kot kustos za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in je tudi član kolektiva Nonument ter Associate Research Fellow pri že omenjeni londonski univerzi. Ker prodorno pa tudi humano vstopa v javno diskusijo skozi odnos arhitektura–človek–prostor, se bosta z voditeljico tokratne oddaje dotaknila aktualnih tem, kot so stanovanjska kriza, dileme zapiranja oziroma privatiziranja javnega prostora, odnos države do kulturne dediščine, pa tudi odnos slehernika do arhitekture in bivanja, seveda pa se bosta dotaknila tudi velikih imen slovenske arhitekture, ki so pomembno vplivala na naše dojemanje prostora, v katerem živimo.
Dr. Miloš Kosec (1986) je eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije. Tudi publicist, ki ustvarja za reviji Outsider in Praznine, je leta 2013 diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo "Ruševina kot arhitekturni objekt", za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi, torej s temo, ki je ena bolj intrigantnih in tehtnih v današnji neoliberalni družbi. Od lani je zaposlen kot kustos za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in je tudi član kolektiva Nonument ter Associate Research Fellow pri že omenjeni londonski univerzi. Ker prodorno pa tudi humano vstopa v javno diskusijo skozi odnos arhitektura-človek-prostor, se bosta z voditeljico tokratne oddaje dotaknila aktualnih tem kot so stanovanjska kriza, dileme zapiranja oziroma privatiziranja javnega prostora, odnos države do kulturne dediščine, pa tudi odnos slehernika do arhitekture in bivanja, seveda pa se bosta dotaknila tudi velikih imen slovenske arhitekture, ki so pomembno vplivala na naše dojemanje prostora, v katerem živimo. Intervju z dr. Milošem Koscem vodi Liana Buršič.
Stanovanjska kriza pri nas je kontinuirana in kronična, rešitve pa se kažejo tudi v primerih preteklih dobrih praks
Dr. Miloš Kosec (1986) je eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije. Tudi publicist, ki ustvarja za reviji Outsider in Praznine, je leta 2013 diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi, torej s temo, ki je ena bolj intrigantnih in tehtnih v današnji neoliberalni družbi. Od lani je zaposlen kot kustos za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in je tudi član kolektiva Nonument ter Associate Research Fellow pri že omenjeni londonski univerzi. Ker prodorno pa tudi humano vstopa v javno diskusijo skozi odnos arhitektura–človek–prostor, se bosta z voditeljico tokratne oddaje dotaknila aktualnih tem, kot so stanovanjska kriza, dileme zapiranja oziroma privatiziranja javnega prostora, odnos države do kulturne dediščine, pa tudi odnos slehernika do arhitekture in bivanja, seveda pa se bosta dotaknila tudi velikih imen slovenske arhitekture, ki so pomembno vplivala na naše dojemanje prostora, v katerem živimo.
Pred nekaj dnevi smo obeležili mednarodni dan knjig za otroke, v Bologni še do četrtka poteka sejem otroških knjig, po slovenskih šolah pa gre h koncu letošnja sezona bralne značke. Zato je Andreja Čokl v oddajo Intervju povabila red. prof. dr. Dragico Haramija, strokovnjakinjo za mladinsko književnost, predavateljico na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predsednico Društva Bralna značka Slovenije. Koliko otroci in mladostniki v dobi novih tehnologij in sodobnih medijev še posegajo po knjigah, kakšne so kakovostne otroške in mladinske knjige, kakšen vpliv imajo na otrokovo bralno kulturo starši in kakšna je vloga vzgojno-izobraževalnih ustanov? Odgovori v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem!
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja - podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? - Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov. Desni populizmi so začeli vsiljevati nestrpen javni diskurz in narekovati politični utrip po Evropi, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja – leto 2016 je bilo najtoplejše, odkar meteorologi beležijo podatke, podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive. Grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? – Ta nelahka vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, do nedavna predavatelju teorije diskurzov na ljubljanski Filozofski fakulteti, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V zadnjih letih je bil odrešen levo-desne politike. A do politike je kritičen! Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti, je še zapisal duhovnik Branko Cestnik. In k temu dodal: VSAKA LJUBEZEN JE SVETA. Papež Frančišek pa mu prebuja upanje, da zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Pater Branko Cestnik, župnik na Frankolovem, bo gost sredinega Intervjuja na Prvem po deseti uri.
Doktor Aleks Jakulin, profesor, raziskovalec in podjetnik, ki si je že pri desetih letih bolj kot kolo želel lastno podjetje. Doktoriral je iz računalništva, za doktorat o umetni inteligenci je pred dobrim desetletjem prejel nagrado evropskega združenja za umetno inteligenco za najboljše delo tisto leto. Kmalu zatem pa postal profesor statistike na univerzi Columbia v New Yorku. Zdaj vodi podjetje Ganxy in razvija orodja, ki omogočajo ustvarjalcem, da zaščitijo svoje pravice in živijo od lastnega dela. V poslovni svet se je vrnil, da bi ohranil stik s Slovenijo, ob tem ugotavlja, da pri nas veliko ljudi živi nad lastnimi zmožnostmi, da ne znamo z dialogom najti dobrih rešitev in da nas sedanji model socialne države pelje v pogubo. Izpostavlja tudi zanimivo recipročnost: »Če slovenska družba skrbi za akademike, morajo ti tudi skrbeti za prihodnost slovenske družbe.” Verjame v drugačno prihodnost svetovnega spleta, ki ga je treba iz rok velikih korporacij vrniti malim uporabnikom.
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Ani Roš uspehi v svetu sodobne gastronomije niso tuji. Njeno najnovejše priznanje, najboljša kuharska mojstrica na svetu po izboru akademije 50 najboljših restavracij, jo je dokončno zapisalo na gostronomski zemljevid sveta. Ana Roš, ki je v kuhinji Hiše Franko v Kobaridu pred 15-imi leti začela ustvarjati prve jedi in se pravzaprav učiti kuharskih veščin, je v kuhinjo pripeljala ljubezen do moškega, tam pa se je razvila tudi ljubezen do ustvarjanja kulinaričnih presežkov. Najboljša kuharska mojstrica Ana Roš bo gostja tokratnega intervjuja. Pripravlja Urška Henigman.
V teh dneh že 11. leto zapovrstjo v slovenskih izbranih kinodvoranah poteka mednarodni Festival gorniškega filma. Letos ta na ogled postavlja 44 filmov o gorskih športih, naravi, avanturi in o gorski kulturi, znova tudi s slovenskimi filmi in na več lokacijah, kot v minulih izvedbah, s čimer organizatorji želijo to zvrst filma še bolj približati splošnemu, ne le goram zapisanemu občinstvu. Del festivala so tudi zgodbe šestih predavateljev. Sredi 11. festivala gorniškega filma se nam bo v oddaji Intervju pridružil njegov direktor Silvo Karo, s katerim bomo spregovorili o letošnjem programu, o sami organizaciji tako velikega filmskega dogodka in vlogi tovrstnega filma pri nas ter o tem, kakšen ugled si je festival skozi leta pridobil tako med filmskimi ustvarjalci, kot tudi med občinstvom.
Ljudje na leto samo v prehranske namene zakoljemo 53 milijard kopenskih živali. Če k temu dodamo še morske živali, se številka povzpne na osupljivih 150 milijard. Zdi se, da imajo živali za nas neko uporabno vrednost, včasih pa tudi te ne, v vsakem primeru pa si kot samoumevno jemljemo pravico, da razpolagamo z njihovimi življenji. S tega vidika ni presenetljivo, da tudi etika svoje področje večinoma strogo omejuje na odnose med ljudmi. Povsem neutemeljeno, je prepričan filozof dr. Tomaž Grušóvnik, docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Institutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki se je tem vprašanjem posvetil v knjigi Etika živali. O etičnosti našega odnosa do živali in o etiki pri živalih je z dr. Tomažem Grušovnikom pogovarjala Nina Slaček.
Za diplomsko režijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Bila je svobodna umetnica, režirala je v SNG Drama v Ljubljani, Mestnem gledališču ljubljanskem in v kranjskem Prešernovem gledališču. Kasneje jo je pritegnil svet lutk, zdaj pa že 10 let želi gledalcem ponuditi najbolje kot direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. Barbara Hieng Samobor živi gledališče že vse življenje, nekaj drobcev iz mozaika svojega gledališkega življenja pa nam bo zaupala v tokratni oddaji Intervju.
V Sloveniji po podatkih iz Registra raka RS vsako leto na novo zboli za rakom več kot 13.200 ljudi, umre pa jih več kot 5.800. Velika večina rakov - približno 80 odstotkov - se pojavlja po naključju, jasnega vzroka za njihov nastanek ne poznamo, preostalih 20 odstotkov rakov pa je dednih. Rak je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 50 let. Ob svetovnem dnevu boja proti raku, 4. februarju, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Društva bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije in podpredsednico Združenja za redke bolezni Slovenije Majdo Slapar. Nekdanja bolnica aktivno sodeluje v vseh programih Društva, ki v podporo bolnikov deluje že 22 let. Iz njene osebne zgodbe bomo izvedeli, kako dragocena je pomoč bolnikom, ki zbolijo za rakom, in njihovim svojcem, kakšne programe izvajajo in kako se v društvu zavzemajo za povečanje števila prostovoljnih darovalcev krvotvornih matičnih celic, saj je presaditev danes eden od učinkovitejših, pri nekaterih boleznih pa sploh edini možni način zdravljenja. Z gostjo Majdo Slapar se bo pogovarjala Petra Medved.
Lani jeseni je z delom začela nova sestava Upravnega odbora Prešernovega sklada. Prejšnji teden, ko so bila javnosti sporočena imena letošnjih lavreatov, smo lahko videli prve sadove njenega dela. Pozornost javnosti je bila seveda upravičeno usmerjena predvsem k ustvarjalnemu opusu prejemnikov »velike« in »male« Prešernove nagrade, toda pozornim ni ušlo, da še noben Upravni odbor doslej imen nagrajencev ni razkril več tednov vnaprej. Je to pravzaprav tiho priznanje, da je pri nagradah dandanes najpomembneje to, da imajo mediji dovolj časa, da javnosti ustrezno predstavijo delo nagrajenih ustvarjalcev? Ob tem se menda lahko tudi vprašamo, ali večino slovenskih medijev in njihovih odjemalcev umetnost sploh še zanima? – No, obenem pa prav ta čas poteka tudi javna razprava o spremembah zakona o Prešernovih nagradah, ki naj bi med drugim omogočile, da bodo v prihodnje to visoko priznanje prejemali ne le umetniki, ampak tudi direktorji, programski vodje in menedžerji kulturnih institucij ... Gre tu za mešanje hrušk in jabolk, za devalvacijo same umetnosti ali, nasprotno, za priznanje, da umetniki pravzaprav precej težko ustvarjajo, če nekdo drug ne bdi nad delovanjem ključne kulturne infrastrukture? – Vprašanj, povezanih s Prešernovimi nagradami, je torej veliko. Na njih je odgovarjal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, režiser, dramatik in pisatelj, Vinko Möderndorfer. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. Foto: RTV SLO
Prof. dr. Bojan Pretnar velja za prominentnega strokovnjaka na področju intelektualne lastnine ne le pri nas, temveč tudi v tujini. Bil je prvi direktor Republiškega urada za intelektualno lastnino in pogajalec s tega področja v pridružitvenem procesu Slovenije k Evropski uniji. Z glasnim zagovarjanjem zaščite lipicancev z geografsko označbo je postal trn v peti Avstrijcem, se zaradi tega umaknil iz svojih položajev v Sloveniji in za nekaj let odšel delat na Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino v Ženevo. O medsosedskih sporih glede geografskih označb, tudi o zadnjem glede terana in globalnih patentnih bojih ter vse večjem pomenu intelektualne lastnine, se bomo s Bojanom Pretnarjem pogovarjali v sredinem Intervjuju.
Znanstveno je preučeval slovensko umetnost in posebej arhitekturo 19. in 20. stoletja ter umetnostno kritiko v času med vojnama. V sedemdesetih letih se je posvečal pretežno vprašanjem slovenske zgodovinske avantgarde v njenih evropskih okvirih, v osemdesetih in devetdesetih pa se je ukvarjal s preučevanjem življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika. Prof. dr. Peter Krečič, ki velja za največjega poznavalca velikana slovenske in evropske arhitekture pri nas, bo ob 60. obletnici njegove smrti in ob pričetku letošnjega Plečnikovega leta gost v oddaji Intervju.
Doktor Jure Leskovec je profesor računalništva na prestižni Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike. Ukvarja se z analizo podatkov, ki jih v svetu povezanih naprav beležijo številni senzorji, hkrati pa jih s svojim vedenjem na spletu množimo tudi uporabniki. O podobi sveta, ki jo izrisujejo podatki, delu na Stanfordu, življenju v Silicijevi dolini, raziskovanju družbenih omrežjih, grdem vedenju na spletu in sobivanju z umetno inteligenco v tokratnem intervjuju. Doktorja Jureta Leskovca je pred mikrofon med njegovim obiskom v Sloveniji povabila Urška Henigman. foto: wikimedia
Doktor Jure Leskovec je profesor računalništva na prestižni Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike. Ukvarja se z analizo podatkov, vse od jezikoslovja pa do tehnike, zelo dobro pozna tudi delovanje družbenih omrežjih. O delu na Stanfordu, življenju v Silicijevi dolini, raziskovanju družbenih omrežjih, grdem vedenju na spletu in sobivanju z umetno inteligenco v tokratnem intervjuju. Doktorja Jureta Leskovca je pred mikrofon povabila Urška Henigman.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
˝V življenju ne iščem več varnih zavetij, ampak tista manj varna, kjer ljudje potrebujejo pomoč.˝ To so besede mikrobiologinje, športne trenerke in predvsem humanitarke Savine Goličnik. Je idejna vodja projekta Božiček za en dan, prek katerega je leta 2012 s pomočjo dobrodelnih posameznikov obdarila 225 revnih otrok, letos - predvsem zaradi dobre promocije prek socialnih omrežij - pa že skoraj 10.000. S projektom in za projekt zadnji mesec živi dobesedno 24 ur na dan. Savina Goličnik bo gostja sredinega Intervjuja na Prvem po deseti.
Neveljaven email naslov