V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki

Strokovna žirija, ki je maja že četrtič po vrsti podelila Cankarjevo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, je takole opredelila nekaj ključnih potez Gluhe sobe, zmagovalne kratkoprozne zbirke Mojce Kumerdej: »Prostori v zgodbah običajno niso podrobneje določeni, a vedno nakazujejo na izoliranost, hromečo samost in osamljenost. Na teh prizoriščih in v govornih izmenjavah pa v resnici gospodari realno nezavednega in potiska like v tesnobne misli, paranojo pred drugimi živimi bitji in predmeti, v verbalno, psihično in fizično nasilje nad sabo ali drugimi in sploh v skrajne reakcije.« K temu pa so še dodali: »Svet v teh zgodbah se zdi nekam čudno zamaknjen in grozljiv, sanjski.«

Ob tretji zbirki kratke proze Mojce Kumerdej, ki je sicer izšla pod okriljem založbe Goga, imamo torej opravka z morasto in neprehodno, malodane kafkovsko bivanjsko krajino, a v svetu, ki mu pečat dajejo planetarni ekološki kolaps, nesluten vzpon inteligentnosti umetne inteligence pa vojne na čelu, kajpada, s tisto v Ukrajini ter vsakovrstne oblike izključevanja po razredni, spolni in etnični pripadnosti, se smemo vprašati, v kolikšni meri imamo pri pisanju Mojce Kumerdej opravka s čisto fikcijo, z avtorsko izmišljijo, koliko pa gre pri zgodbah iz Gluhe sobe raje za literariziran »fotoportret« naše dobe? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kumerdej.

foto: Mojca Kumerdej (Goran Dekleva)