Slavko Alojz Kramar je pri dobrih devetdesetih letih napisal knjigo Slovenski taboriščniki v Jasenovcu. Ker jo je moral napisati. Kot desetletnemu otroku mu je v Jasenovcu umrl oče Martin Kramar, pretepen in okrvavljen; takrat je izgubilo komaj petintridesetletnega očeta še šest otrok. V Jasenovcu in bližnjih taboriščih je bila internirana vrsta slovenskih izgnank in izgnancev ter sodelavk in sodelavcev partizanskega upora; ustaši so jih pripeljali v taborišča iz Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine (mnogi so tam živeli še iz časov Avstro-Ogrske). Slavko Alojz Kramar v uvodu v monografijo razmišlja, zakaj so Slovenke in Slovenci končali v Jasenovcu in bližnjih taboriščih ter ugotavlja, da je »bila za naciste njihova največja krivda, da so bili Slovenci; za ustaše so bili moteči, ker niso podpirali kolaboracije in režima.« Njegova monografija tako ni zgolj študija ustaških koncentracijskih taborišč v Jasenovcu in njegovi bližini, ampak – kot opozarja podnaslov Knjiga imen in obrazov – z imeni in biografskimi članki rešuje pozabe umorjene in umrle Slovenke in Slovence. Avtor je pri snovanju monografije tesno sodeloval z urednico (in soavtorico) Ilinko Todorovski, pri iskanju virov pa z Đorđejem Mihovilovećem, višjim kustosom v Spominskem področju Jasenovac. Več o nastajanju monografije Slovenski taboriščniki v Jasenovcu pove Slavko Alojz Kramar v oddaji izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Slovenskem domu v Zagrebu.