Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce.
Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.
Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva.
Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.
Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak.
Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.
Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce.
Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.
Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva.
Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.
Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak.
Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov