Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino.
Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo.
Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev.
Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti.
Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro.
Moment.
Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni.
Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo.
Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola.
Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino.
Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo.
Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev.
Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti.
Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro.
Moment.
Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni.
Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo.
Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov