Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.
Festival filma LGBT v Ljubljani bo prihodnje leto praznoval štiridesetletnico. Gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji nasploh. Smo ponosni, kot bi nedvomno morali biti, saj gre za častitljiv jubilej? Nismo, ker #LGBT, kajne. Če kaj, večina festival pač tolerira, nihče pa najbrž ni pričakoval, da bodo leta 2023 na dan začetka neki smrkavci s pročelja kina strgali mavrično zastavo in jo zažgali. O tej regresiji govorim. Po vseh letih bojev za enakopravnost smo prišli do točke, ko decembra 2023 mladi ljudje pred kulturno ustanovo zažgejo mavrično zastavo.
In kaj delajo državne ustanove? Kje so programi za preprečevanje razraščanja sovraštva v družbi, predvsem med mladimi? Kje so okrogle mize, javne tribune? In, vav, presenečenje: kje je nacionalna televizija?
Namesto da bi nacionalka uresničevala svoje zakonsko opredeljeno poslanstvo, namesto da bi zagotavljala vsebine, ki bi prebivalkam in prebivalcem države pomagale razumeti svet, čas in sebe, predstavlja očitno njen zenit histerični populizem ob četrtkih zvečer. In ravno ko v programih res grozljivo primanjkuje kulturnih vsebin in oddaj v gledanih terminih, ko ni umetniške produkcije in kritike umetniških praks, ko ni refleksije in bomo posledično počasi vsi prisiljeni znova zlesti na drevesa in golčati z njih, se neka inštanca, ki bi morala isti dan odstopiti, domisli, da bi še to uborno prgišče kulturne produkcije na nacionalni televiziji skrajšala in pospravila nekam pred polnoč. Nauk zgodbe: pritlehni osebni interesi, kot kaže, ne poznajo političnih barv, pizde imaš očitno povsod, levo, desno in vmesno.
Se opravičujem, nimam drugih besed: to je popolna norost, tako rekoč njena slovarska definicija. Kako naj preživimo kot ljudje, kako naj se ne pokoljemo med seboj, kako naj se sploh še razumno pogovarjamo, predvsem pa: kako naj pri zdravi pameti branimo to nacionalko, če je kaj takega dejansko mogoče? Kolegice in kolegi iz kulturnega uredništva TV Slovenija, vprašam vas: ali ste se za to borile_i? Ste za to stavkale_i?
V naši družbi smo v drek zagazili tako daleč, da povprečno volilno telo kulture in umetnosti ne priznava več za delo. In tako bo, tudi zaradi nerazumevanja vodstva TVS glede kulturno-umetniške produkcije in njenega deleža in mesta v programih, tudi ostalo. In nikar ne mislite, da boste drugi poklici ostali zunaj tega risa sovraštva. Jutri pridejo po vas, ta regresija je namreč totalna.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.
Festival filma LGBT v Ljubljani bo prihodnje leto praznoval štiridesetletnico. Gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji nasploh. Smo ponosni, kot bi nedvomno morali biti, saj gre za častitljiv jubilej? Nismo, ker #LGBT, kajne. Če kaj, večina festival pač tolerira, nihče pa najbrž ni pričakoval, da bodo leta 2023 na dan začetka neki smrkavci s pročelja kina strgali mavrično zastavo in jo zažgali. O tej regresiji govorim. Po vseh letih bojev za enakopravnost smo prišli do točke, ko decembra 2023 mladi ljudje pred kulturno ustanovo zažgejo mavrično zastavo.
In kaj delajo državne ustanove? Kje so programi za preprečevanje razraščanja sovraštva v družbi, predvsem med mladimi? Kje so okrogle mize, javne tribune? In, vav, presenečenje: kje je nacionalna televizija?
Namesto da bi nacionalka uresničevala svoje zakonsko opredeljeno poslanstvo, namesto da bi zagotavljala vsebine, ki bi prebivalkam in prebivalcem države pomagale razumeti svet, čas in sebe, predstavlja očitno njen zenit histerični populizem ob četrtkih zvečer. In ravno ko v programih res grozljivo primanjkuje kulturnih vsebin in oddaj v gledanih terminih, ko ni umetniške produkcije in kritike umetniških praks, ko ni refleksije in bomo posledično počasi vsi prisiljeni znova zlesti na drevesa in golčati z njih, se neka inštanca, ki bi morala isti dan odstopiti, domisli, da bi še to uborno prgišče kulturne produkcije na nacionalni televiziji skrajšala in pospravila nekam pred polnoč. Nauk zgodbe: pritlehni osebni interesi, kot kaže, ne poznajo političnih barv, pizde imaš očitno povsod, levo, desno in vmesno.
Se opravičujem, nimam drugih besed: to je popolna norost, tako rekoč njena slovarska definicija. Kako naj preživimo kot ljudje, kako naj se ne pokoljemo med seboj, kako naj se sploh še razumno pogovarjamo, predvsem pa: kako naj pri zdravi pameti branimo to nacionalko, če je kaj takega dejansko mogoče? Kolegice in kolegi iz kulturnega uredništva TV Slovenija, vprašam vas: ali ste se za to borile_i? Ste za to stavkale_i?
V naši družbi smo v drek zagazili tako daleč, da povprečno volilno telo kulture in umetnosti ne priznava več za delo. In tako bo, tudi zaradi nerazumevanja vodstva TVS glede kulturno-umetniške produkcije in njenega deleža in mesta v programih, tudi ostalo. In nikar ne mislite, da boste drugi poklici ostali zunaj tega risa sovraštva. Jutri pridejo po vas, ta regresija je namreč totalna.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov