Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.
A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.
Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!
O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.
Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.
Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.
A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.
Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!
O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.
Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?
Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih.
Neveljaven email naslov