Mikrojeziki opravljajo družbeno sporazumevalno vlogo namesto krovnega knjižnega (makro)jezika. Slovenski knjižni mikrojeziki so rezijanski (Rezija v Italiji), beneškoslovenski (Benečija v Italiji) in porabsko-slovenski (Porabje na Madžarskem). »Zaradi odsotnosti oziroma pomanjkljive prisotnosti slovenskega knjižnega jezika ter posledično tudi njegove narodnozdruževalne in narodnopredstavniške vloge govorci slovenščine na imenovanem obrobju niso mogli popolnoma izoblikovati zavesti o pripadnosti neki nadpokrajin­ski, tj. vseslovenski narodni skupnosti. Z obvladovanjem večinoma samo svojega narečja ostajajo zato na stopnji zavesti ozke slovenske pokrajinske pripadnosti, značilne za osrednjeslovenski prostor za čas pred 19. stoletjem, ki se ji pridružuje državljanska zavest nematične države,« je zapisal doc. dr. Matej Šekli s Filozofske fakultete v Ljubljani. Z njim se bomo pogovarjali o vrstah in načinih oblikovanja mikrojezikov, vprašali pa se bomo tudi, ali je na osnovi knjižnega mikrojezika mogoče definirati tudi pojem mikronaroda.