Primož Trubar je bil kot tank, ki je ril skozi neprehodno džunglo. To je počel z veliko mero vztrajnosti in poguma, hkrati pa tudi z veliko znanja, je dejal Kozma Ahačič, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Protestantski projekt oblikovanja slovenskega knjižnega jezika je bil pred petimi stoletji utopija, saj je bil na prvi pogled obsojen na propad. Slovenski protestantski pisci so morali biti izjemno pogumni, da so izdajali knjige za bralce, ki jih še ni bilo, pri tem pa so uporabljali jezik in črkopis, ki ga maloštevilni bralci sprva niso bili vajeni. Tudi finančno projektu ni dobro kazalo. Šlo je za projekt, ki si ga ni nihče želel in je izhajal iz notranje potrebe Primoža Trubarja in nekaj redkih posameznikov, pojasnjuje Ahačič in izpostavlja, da je bilo v Trubarjevih časih pismenih od 3 do 5 odstotkov prebivalstva. Vsi tisti, ki so bili pismeni, pa so brali v latinščini ali nemščini. Takrat se pravzaprav ni nihče spraševal o tem, zakaj bi sploh rabili slovenščino. Knjižni trg je sprva obsegal le približno 20 ljudi, ki so si želeli slovensko knjigo.

Izdajanje knjig je bilo pred petimi stoletji tudi izjemno drago. Financerji pa so bili pripravljeni vložiti denar v knjige, ki bi širile vero in politično moč. Večina financerjev niti ni znala slovenščine. 

Najbolj pomemben Trubarjev argument pri njihovem prepričevanju je bila podobnost slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki. Slovanski narodi so bili v neposrednem stiku s Turki in tudi Slovenija je takrat zelo čutila turško nevarnost. Trubar je zatrjeval, da s širjenjem vere lahko pokristjani Turke in jih s tem politično in vojaško oslabi. V to je tudi dejansko verjel, v tem ni bilo zvijače, je pojasnil Ahačič.

Prva slovenska knjiga Katekizem je veljala za eno izmed najbolj ambicioznih Trubarjevih del, ki je nastajalo kot njegovo življenjsko delo. Sam ni vedel, da bo naletel na takšen odziv, da bo nato izdajal tudi druge knjige. Od slovenskih protestantov je slovenski knjižni jezik najbolj zaznamoval Jurij Dalmatin, ki je prevedel Biblijo.

Dalmatin je bil nekakšen projekt Primoža Trubarja, Adama Bohoriča in drugih slovenskih protestantskih veljakov. Poučeval ga je Adam Bohorič, ki je odkril, da gre za nadarjenega fanta, za čudežnega dečka. In zelo kmalu se je pojavila odločitev, da mu omogočijo najboljše šole, zato da bi enkrat v prihodnosti prevedel Biblijo.

Dalmatin je bil znanstvenik v današnjem smislu besede in ne organizator. Hkrati pa je bil vztrajen in samozavesten, saj je Trubarjev jezik izpopolnil, je  Dalmatina osvetlil Ahačič in poudaril, da je prav v tem tudi veličina Primoža Trubarja, ki je Dalmatinu dovolil, da je njegov jezik še dodatno izboljšal, nekoliko spremenil in popravil. Kljub temu, da je imel Trubar veliko avtoriteto in bi lahko deloval drugače. Slovenci smo tako postali 14 narod, ki smo dobili prevod Biblije. Adam Bohorič je nato opravil jezikovni pregled Dalmatinove Biblije in kot stransko delo je nastala slovnica, ki smo jo dobili na 9. mestu med narodi.