Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ne dela, naj vsaj jé, Elizabeta prijezdi na belem konju, Od jeze rit raste, to je nekaj primerov pregovorov in antipregovorov, ki širši javnosti niso znani. Z avtorjem Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov 2023 Matejem Metercem jih bomo spoznali in osvetlili njihov nastanek, tako kot tudi ostalih slovenskih pregovorov.
762 epizod
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Gostje oddaje so jezikoslovci, učitelji, prevajalci, informatiki, inženirji, pravniki, zdravniki, psihologi, predstavniki ranljivih skupin idr.
Kdor ne dela, naj vsaj jé, Elizabeta prijezdi na belem konju, Od jeze rit raste, to je nekaj primerov pregovorov in antipregovorov, ki širši javnosti niso znani. Z avtorjem Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov 2023 Matejem Metercem jih bomo spoznali in osvetlili njihov nastanek, tako kot tudi ostalih slovenskih pregovorov.
Marina Cernetig je eden nosilnih stebrov kulturnega življenja Slovencev v Benečiji, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in je promotorica jezika in kulturnega delovanja slovenske manjšine v Italiji. Je tudi pomembna vez Beneških Slovencev s Slovenijo in obrnjeno, so na Javnem skladu za kulturne dejavnosti zapisali ob podelitvi letošnje srebrne plakete. Ob mednarodnem dnevu maternega jezika, ta je 21. februarja, smo se z njo pogovarjali o njeni poti v materinščini v italijanskem okolju, kjer je še vedno prisotnih veliko predsodkov do Slovencev. Marina Cernetig jih skuša presegati s številnimi dejavnostmi v katerih sodeluje: vodi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru in multimedijski muzej SMO – Slovensko multimedialno okno, je idejni vodja in koordinatorica projekta Benečija gor in dol, sodeluje pri pripravi slovenskih radijskih oddaj, kot je Okno v Benečijo, aktivna je v Beneškem gledališču, ustvarja pa tudi poezijo v domačem slovenskem narečju.
Področje digitalnega jezikoslovja velja za eno najhitreje rastočih industrij. Zaradi napredka pametnih tehnologij se bodo njegovi poklicni potenciali močno širili. Usposobljenost za to področje ponuja novi interdisciplinarni magistrski študijski program digitalnega jezikoslovja Univerze v Ljubljani, Masarykove univerze v Brnu in Univerze v Zagrebu. Na njem bo mogoče pridobiti znanja in kompetence s področij jezikoslovja, digitalne komunikacije, računalništva in informatike ter družboslovja. Magistrice in magistri digitalnega jezikoslovja znajo odlično komunicirati v vsaj dveh jezikih, so vešči ustvarjanja in preučevanja digitalnih jezikovnih vsebin, poleg tega pa razumejo družbene in etične vidike digitalnih medijev, jezikovnih tehnologij in umetne inteligence. Ob tem imajo širok izbor uporabnih računalniških znanj, znajo programirati v najmanj enem programskem jeziku, uporabljati in ustvarjati jezikovne vire, razvijati jezikovne tehnologije in samostojno analizirati jezikovne podatke, so zapisali v predstavitvi programa. Gostja je skrbnica študijskega programa prof. dr. Špela Vintar. Vir fotografije: Pixabay
Prešernova poezija je večna. Tudi če se način, kako jo beremo, spreminja, njena sporočila ostajajo in se celo plemenitijo. Dobra poezija ima tudi moč, da razpre melodijo in ritem jezika ter preizkuša ali celo premika njegove meje. Kot je povedal že dr. Janko Kos, ''je Prešeren kot prvi ustvaril tisto, čemur lahko rečemo estetika slovenskega jezika – šele on je pokazal, kako slovenščina zveni.'' Eden naših najbolj prepoznavnih dramskih igralcev, Aleš Valič, redni profesor za dramsko igro in umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je tokrat Prešernovo poezijo oživil v zvočni knjigi Založbe kakovostnih programov RTV Slovenija. V oddajo Jezikovni pogovori ga je povabil Žiga Bratoš.
Mirandeški jezik govorijo na skrajnem severovzhodu Portugalske, na območju Tierra de Miranda. V treh občinah govori jezik približno 25.000 prebivalcev. Zapisi v mirandeščini so ohranjeni od 12. do 19. stoletlja, ko so jezik začeli preučevati tudi jezikoslovci, pripoveduje v monografji Jeziki in ljudstva Evrope dr. Klemen Jelinčič Boeta. Posebno zaščito je pridobila leta 1999, ko jo je standardizirala univerza v Lizboni. "Danes ima jezik uraden status. Po letu 2000 jezik doživlja vse večjo pozornost, pojavljajo se različni časopisni članki, prevodi in literarna dela, povečuje pa se tudi število govorcev," pravi dr. Jelinčič Boeta o nepoznanem jeziku, ki je leta 2013 dobil celo prevod Svetega pisma. Mirandeščina je samo primer enega od 212 jezikovnih gesel v leksikonu, ki tudi z bogastvom statističnih podatov prikazuje številčno moč in razprostranjenost večine skupnosti. Vsako geslo je opremljeno s podatkom o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti posameznih članov. "Nenehno ponavljamo, kako Youtube generacija nima več odnosa do ničesar, a dejstvo je, da se je oživljanje starih jezikov in utrjevanje drugačnih jezikovnih identitet razmahnilo ravno z njo. Nič ne delajo, nič ne znajo, nič jih ne zanima! Ni res. Ravno ta generacija je šla do svojih starih staršev in jih prosila, naj z njimi spet govorijo stare jezike." – dr. Klemen Jelinčič Boeta
Z vse večjo količino besedilnih informacij narašča zanimanje za orodja, ki samodejno povzemajo besedila. Najsodobnejši pristop so globoke nevronske mreže, ki se najbolj približajo človeškemu načinu povzemanja. Vendar je povzemanje eno izmed kompleksnejših dejanj, saj se lahko kakovostni povzetki med seboj zelo razlikujejo, pa tudi njihove ocene. Kakšna sta razvoj in zanimanje za povzemalnike besedil? Gost je Aleš Žagar, raziskovalec v laboratoriju za kognitivno modeliranje na fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z različnimi problemi s področja obdelave naravnega jezika, osredotoča pa se predvsem na povzemanje besedil in globoke nevronske mreže. Foto: Pixabay
Sodobni pomen besede humor izhaja iz teorije o telesnih tekočinah. Latinska beseda humor, ki jo naglasimo na črki u, pomeni tekočina. Če so telesne tekočine v pravem razmerju, je po teoriji, ki nosi tudi ime humoralna medicina, človek sproščen in vedrega značaja. Medicina je še danes področje, na katerem se veliko uporablja latinščina. Tako je zato, ker so antični zdravniki več stoletij veljali za najboljše. Take zanimivosti lahko preberemo v knjigi Povest o latinščini, ki jo je napisal Tore Janson, upokojeni profesor latinščine in afriških jezikov z univerze v Göteborgu. Knjiga prikazuje preteklost, sedanjost in prihodnost latinskega jezika. Avtor podaja razlago ob pomoči zgodovinskega razvoja jezika in sociolingvistične povezanosti družbe in jezika. Gosta sta latinista Gašper Kvartič, prevajalec knjige, in dr. Aleš Maver, pisec spremne besede. Vir fotografije: Pixabay.
Spremembe Zakona o zdravniški službi prinašajo nove zahteve po znanju slovenskega jezika za zdravnike iz tujine. Po novem zdravniki ne bi več opravljali izpita iz znanja slovenščine na splošno, ampak samo iz strokovne terminologije, s čimer bi lažje zaposlovali zdravnike iz tujine. Čeprav je pravica do zdravljenja ena izmed najosnovnejših, pa se kljub temu postavlja vprašanje, ali so predlagane spremembe dobre. Katere zaplete lahko pričakujemo in kako se jim lahko izognemo? Gostji: Tina Šapec, generalna sekretarka Zdravniške zbornice Slovenije, in Ina Ferbežar, vodja programa Izpitni center na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Vir fotografije: Pixabay.
Kombinacija šestih pikic, razporejenih v liku pravokotnika, je osnovna celica brajice. Njen izum predstavlja zgodovinski mejnik za slepe in slabovidne, saj jim omogoča samostojnejše in bolj neodvisno življenje. Kako pa je z njenim branjem v digitalni dobi? O vsem tem na svetovni dan brajice, 4. januarja, na dan, ko se je rodil izumitelj te pisave Louis Braille.
Besede praviloma dosti bolje povzamejo duha časa kot številke, so zapisali pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, ki skupaj s spletnim portalom RTV Slovenija in časopisno hišo Delo pripravlja akcijo Beseda leta. Najprej zbirajo predloge, potem naredijo ožji izbor finalistk, izmed teh pa javnost z glasovanjem izbere zmagovalko. Če se ozremo nazaj, si besede leta od 2016 naprej sledijo takole: begunec, evropski prvaki, čebela, podnebje in karantena. Letos se spet vse vrti okoli korone. Med nominirankami sta izjemi voda in kronometer, sicer pa so izbrani predlogi še: dolgi kovid, komunikacija, odlok, PCT, poživitven, samotestiranje, sledilnik, stroka in proticepilec. Proticepilec ni nekaj novega. Anticepilec je bil aktualen že leta 2017 v povezavi z ošpicami. Beseda cepiti izvira iz indoevropskega korena skep, ki pomeni rezati, klati, ločevati les. Rečemo pa lahko tudi, da nas je cepljenje idejno razcepilo. Če že govorimo o tem, kako besede dobijo celo nasprotne konotacije v novih kontekstih: voda, letošnja finalistka, nam daje življenje, ali pa z njo strelja policijski vodni top. Podobno dvoumno je lani kolesarjenje pomenilo hkrati športne zmage in proteste. Športni predlogi so vsako leto, letos je izbran kronometer. Pridevnik poživitven (odmerek) ima v sebi glagol živeti. Komunikacija, sicer tujka, je precej splošna beseda, a se v teh časih o njej veliko več govori – tudi v kontekstu socialne izolacije. Etimološko je v njenem ozadju skupnost. Veliko smo letos govorili o stroki. Ob tem so se odprla številna vprašanja, na primer ali stroka dela v dobro vseh in nima skritih motivov, kdo in kaj sploh je stroka in kako jo politika ignorira. V slovenščino je beseda prevzeta iz hrvaščine oziroma srbščine. Prvotno pomeni vrsto, sorto, niz. Besedo leta prav tako izbirajo v tujini, Američani so recimo izbrali cepivo (vaccine), ker je raba te besede narasla za več kot šeststo odstotkov. Avstralci so izbrali strollout, novotvorjenko iz rollout, ki pomeni lansiranje izdelka in lahko tudi oskrbo s cepivi, in glagola stroll, sprehajati se, pohajkovati oziroma premikati se zelo počasi. Strollout se je hitro prijel, saj zabavno ilustrira frustracijo Avstralcev, ki so se želeli cepiti, vendar oskrba ni dohajala povpraševanja. Med neizbranimi predlogi je bil letos butelj, je pa žaljivih besed vsako leto manj. In med predlogi se je znašla duhovita novotvorjenka čipivo, sestavljena iz cepiva in čipa. Izbrana novotvorjenka, koronijec, ima podoben ključ kot milenijec. Pomeni pripadnika generacije, rojene ali odraščajoče v času korone. V tujini se recimo pojavlja poimenovanje generacija C. Ljudi včasih motijo tujke in novotvorjene besede, ker te pač niso v skladu s slovenščino, ki so se je učili nekoč. Vendar – jezik se spreminja. Ogromno slovenskih besed je prevzetih, tudi na primer iz japonščine in indijskih jezikov, poudari dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Med 3. in 12. januarjem bomo lahko glasovali za Besedo leto. Izbirajo tudi pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Kretnjo leto organizira Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.
Besedo ful danes uporabljajo vse generacije, tudi dedki in babice. V slovenščini se je začela pojavljati v zgodnjih devetdesetih letih, k nam pa ni prišla neposredno iz angleščine, ampak je naredila ovinek skozi hrvaščino. Na svoji poti je izposojenka ful doživela toliko sprememb, da je sedanji slovenski pomen Američanom nejasen. O fenomenu te besede z Luigijem Pulvirentijem, jezikoslovcem iz Italije, ki se je tej temi posvetil v prispevku za Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (ponovitev oddaje). Na fotografiji: FUL povezani - Študentska organizacija Fakultete za upravo.
Ne bi pričakovali, da lahko beton krvavi. Pa vendar je to uveljavljen izraz v gradbeništvu. Krvavenje betona pomeni nezaželeno izcejanje vode iz cementne paste betona, ki se pojavi na površju med vibriranjem svežega betona ali v notranjosti elementa ob vgrajeni armaturi ali ob večjih zrnih agregata in zmanjšuje adhezijo kompozita, je zapisano v Terminološkem slovarju betonskih konstrukcij. Mogoče bi pričakovali bolj dramatično razlago, vendar krvavenje betona ni čisto nedolžno, če ste gradbenik. V oddaji se bomo ozrli še po drugih besedah, povezanih z betonom, razložili, kaj vse lahko beton simbolizira, in zakaj je Terminološki slovar betonskih konstrukcij tako pomemben za gradbeno stroko. Gosta oddaje: dr. Mojca Žagar Karer in dr. Mitja Trojar, glavna urednika slovarja, ki je izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vir fotografije: Pixabay.
Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine (ponovitev oddaje). Foto: Jelena Konicka/Facebook
V slovenskem znakovnem jeziku je znak za mamo sestavljen iz kretnje, ki boža po obrazu, kretnja za očeta pa kaže na osebo z brki. V ameriškem znakovnem jeziku je oče nekdo, ki ima klobuk na glavi, kretnja za mamo pa onačuje osebo, ki je podrejena očetu. V slovenskem znakovnem jeziku je kretnja za šolo podobna davljenju, v ameriškem znakovnem jeziku pa označuje nekoga, ki rad bere. Razlike med znakovnima jezikoma so velike, tudi po razvitosti. Ameriški obsega 200 tisoč kretenj, slovenski pa 21 tisoč; to kaže tudi na slabše izhodiščne možnosti za izobraževanje gluhih. Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, je predstavil izzive izobraževanja gluhih v Sloveniji in zanimive posebnosti znakovnih jezikov. Foto: Pixabay
Priljubljena britanska televizijska oddaja za predšolske otroke Teletubbies se je v Sloveniji preimenovala v Telebajske. Na TV Slovenija so prvi na svetu prepričali BBC, da so jim dovolili preimenovanje naslova oddaje in imen osrednjih likov. V nekaterih jezikovnih vidikih pa so oddajo celo izboljšali. Kako so na TV Slovenija prilagodili Telebajske in v čem je bila naša slovenska posebnost? Gostji oddaje: Martina Peštaj, urednica Uredništva otroških in mladinskih oddaj na Televiziji Slovenija, in Maja Sever, igralka in prevajalka. Foto: EPA
Dušanu Mukiču je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za ohranjanje porabske kulturne dediščine in porabskega narečja. Mukič je dejaven na številnih področjih, saj je novinar, prevajalec in glasbenik. Med njegova največja dela sodi knjiga Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju: pravljice in povedke z zvočnih posnetkov Milka Matičetovega. Pripravil jo je skupaj z materjo Marijo Kozar Mukič, s katero si deli priznanje društva. Zelo zanimivi so njegovi prvi jezikovni koraki. Njegov materni jezik je knjižna slovenščina, zato se je s svojimi sorodniki pogovarjal v madžarščini in ne v porabskem narečju, ki se ga je naučil pozneje. Na fotografiji: Marija Kozar Mukič in Dušan Mukič - prejemnika priznanja Slovenskega slavističnega kongresa, vir: Silva Eöry.
Leta 1520 se je rodil Adam Bohorič, ki je soustvarjal temelje slovenskega jezikoslovja. Deloval je v izjemnih političnih in verskih okoliščinah 16. stoletja, vplival na druge mislece in se srečeval z njimi. Kako pomemben je bil v resnici Bohorič za Slovence takratnega časa? Kako se je laiku uspelo vključiti v vrhunske protestantske intelektualne kroge in kaj je storil za Slovence sodobnosti? Prva slovenska slovnica Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae) je v latinščini izšla leta 1584. V njej je Bohorič s pravopisom, oblikoslovjem in skladnjo teoretsko utemeljil obstoj slovenskega jezika. Šele leta 1987 jo je v slovenski jezik prevedel Jože Toporišič. O Adamu Bohoriču premišljuje zgodovinar dr. Jonatan Vinkler (ponovitev oddaje).
Zanimanje za korejski jezik in kulturo v Sloveniji narašča. Spoznavati ju želijo ne le srednješolci in študenti, vse več zanimanja kažejo tudi osnovnošolci. Svojo radovednost lahko potešijo na Inštitutu Kralj Sejong: prvem korejskem jezikovnem in kulturnem centru v Sloveniji, ki je zaživel letos v Ljubljani. V oddaji smo osvetlili lastnosti tega jezika in kulture. Ena izmed zanimivih lastnosti korejščine je, da Korejci ne uporabljajo izraza »moj/moje«, ampak koncept uri – naše.
Zaščitne maske so postale del naše vsakodnevne opreme v epidemiji covida-19. Te povzročajo precej težav tistim, ki imajo okvaro sluha ali težave pri govoru. Nič kaj prijetno pa ni z masko na obrazu govoriti več ur. To zaznava vse več učiteljic in učiteljev v šolah in na fakultetah. Redni profesor za področje slovenskega jezika dr. Hotimir Tivadar z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter podiplomski študent slovenistike in geografije Miha Sever sta zagrizla v aktualno temo. Opravila sta manjšo raziskavo o tem, kako zaščitne maske vplivajo na jezikovno podajanje vsebin pri učiteljih in profesorjih. Raziskavo želita nadgraditi. Vir fotografije: Alexandra_Koch / Pixabay
Kot kaže, se ponovno obeta zahtevna razprava o uvajanju predavanj v angleškem jeziku na slovenske univerze. Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport je v javno razpravo dalo predlog Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva, ki predvideva veliko avtonomijo visokošolskih zavodov glede učnega jezika. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti opozarjajo, da morajo študentje na slovenskih univerzah, financiranih iz javnih sredstev, obdržati pravico in imeti možnost opravljati študij v slovenskem jeziku. Stališča sta v oddaji soočila akad. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, in dr. Franc Janžekovič, vodja Direktorata za visoko šolstvo na MIZŠ.
Ljudje so se najprej razlikovali po imenih, nato pa po posestih oziroma hišah, v katerih so živeli, in priimkih. Kaj je bilo prej, priimek ali ime hiše, ni jasno, saj je lahko ime hiše vplivalo na oblikovanje priimka in obrnjeno. Posesti so pogosto dobile ime po gospodarju, redkeje po gospodarici, svetnikih, značilnostih območja posesti in poklicih. Veliko hišnih imen izvira iz poklica kovač, na primer Pr' kovač, vendar ne v Kropi, v kateri je bilo največ kovačev, saj jih med sabo ne bi mogli razlikovati. Še posebno zanimivi sta hišni imeni v Ovsišah pri Podnartu, ki se imenujeta Porta in Festnga. Hiši so zgradili v začetku 20. stoletja, ko se je na Daljnem vzhodu bila bitka med Rusijo in Japonsko pri Port Arthurju. Ker sta družini med seboj tekmovali v graditvi, so hiši poimenovali po bitki, o kateri so takrat pisali v časopisih. Hišna imena so bogat nosilec dediščine, zato so jih vpisali v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Zbiranje pa se je uvrstilo tudi med primere dobrih praks ohranjanja kulturne dediščine Evropske unije. V oddaji bomo prikazali zanimivo ozadje nastajanja hišnih imen; nekatera kot zgoraj omenjeni so nastala na podlagi večjih svetovnih dogodkov, druga, kot je hišno ime Pr' Prdec, pa pričajo o samozavesti njihovih nosilcev. Gosta oddaje sta vodja projektov na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske Klemen Klinar in dialektologinja dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki sta med najzaslužnejšimi za vpis hišnih imen na nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine (ponovitev oddaje).
Neveljaven email naslov