Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Prva leta po drugi svetovni vojni so bila razmeroma težek čas za slovenske književne ustvarjalce. Oblast je namreč terjala, naj se pesniki in pisatelji obnašajo – rečeno s Stalinovo frazo – kot inženirji človeških duš in skladno z vladajočo ideološko ortodoksijo pomagajo graditi oziroma utrjevati realno obstoječi socializem. Drugače rečeno: vse umetniško pisanje naj bi slavilo narodnoosvobodilni boj, pozdravljalo novo revolucionarno-totalitarno oblast in širilo vrednote kolektivizma in samožrtvovanja za skupno dobro. Prostora za individualizem, čustva in zasebnost tako rekoč ni bilo. V srednješolskih klopeh nas učijo, da je spremembo prinesel šele nastop Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča, ki so leta 1953 z znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih v našo literaturo vpeljali tako imenovani intimizem, ki je pomembno razširil polje tega, kaj je sploh mogoče javno reči, se pravi polje svobode. In to po svoje tudi drži – Pesmi štirih so resnično imele tak, osvobajajoč učinek. Kar pa srednješolska učenost pozabi omeniti, je, da se je intimizem v našem povojnem pesništvu pravzaprav pojavil že štiri leta prej. Na prelomu iz leta 1949 v 1950 je namreč Ada Škerl izdala zbirko Senca v srcu, ki pa je doživela vse kaj drugačen sprejem. Ada Škerl je bila odrinjena, njena poezija za dolgo časa pozabljena, a zdaj, 70 let po izidu Sence v srcu in desetletje po pesničini smrti, se je ponovno spominjamo. Pred nekaj tedni so namreč pri Mladinski knjigi, v kanonični knjižni zbirki Kondor, pod naslovom Speči metulji, izšle pesničine zbrane pesmi. In ta pesniški opus smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko in književno urednico Tanjo Petrič, ki je pregledala literarno zapuščino Ade Škerl, jo uredila in pospremila z obsežno in poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Zaščita nog je univerzalna potreba človeka, ki se je razvila v skladu z določenimi podnebnimi razmerami in geografskimi značilnostmi. V pravljicah in mitologiji sta čevelj ali bosa noga simbol poti, preizkušenj, odraščanja, družbenega statusa in napredovanja. Spomnimo se pravljic, kot sta Pepelka in Obuti maček, ali grškega boga Hermesa, zaščitnika meja in popotnikov ter njegovih čevljev s krili. Pred kratkim so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo, ki prikazuje razvoj obuval, njihovo rabo in simbolne pomene, povezane z nošnjo čevljev. Razstavo o sobivanju nog in obuval je zasnovala dr. Janja Žagar; naslovila jo je Bosi. Obuti. Sezuti.
V pesmi Elegantni lok, ki jo je uvrstil v zbirko Tihotapci, je Aleš Debeljak takole pokomentiral arhitekturno-urbanistične preobrazbe, ki jih je doživela Ljubljana v tranzicijskem času: »Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni / jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki.« Pa to drži? Se v stavbah, ki jih v Sloveniji gradimo v zadnjih desetletjih, res zrcalijo predvsem simptomi poosamosvojitvene družbene patologije, se pravi: oblastiželjnost, napuh, pohlep in pomanjkanje dolgoročne vizije? – Kdo bi na to vprašanje mogel bolje odgovoriti kakor gostje tokratnega Kulturnega fokusa, letošnji prejemniki Plečnikove nagrade, Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, arhitekti torej, ki skupaj vodijo biro Scapelab. Širša javnost njihovo delo pozna zlasti po tehnološkem središču ELES-a v Beričevem, za katerega so naši sogovorniki tudi prejeli prestižno Plečnikovo nagrado, pa po sila zahtevnem projektu prenove razvpite Cukrarne. Sodelovali so tudi pri preureditvi Slovenske in Cankarjeve ceste v ljubljanskem središču, nemajhna pričakovanja pa menda spremljajo tudi napovedano gradnjo dveh orjaških stanovanjskih stolpnic, ki naj bi po Scapelabovih načrtih zrasli na drugem koncu glavnega mesta, ob obvoznici v Šiški. Toda: kakšni so pogoji za resnično vrhunsko arhitekturo v sodobni Sloveniji in kako naj bi ta arhitektura navsezadnje spreminjala naša življenja na bolje? – Odgovore iščemo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje ljubljanske Cukrarne v postopku prenove (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
CoFestival – festival sodobnega plesa in koreografije letos gosti plesne predstave, pogovore z umetniki, projekciji dveh dokumentarnih filmov, umetniški laboratorij, predavanje o zgodovini slovenske sodobnoplesne umetnosti in razpravo o njenem mestu v družbi danes. CoFestival, ki ga organizirata Nomad Dance Academy in Kino Šiška, letos odpira pogled v prihodnost, kritično presoja sedanjost in osvetljuje preteklost. Kaj je danes sodobni ples? Kako gledati sodobni ples? Kako plesati sodobni ples? Tudi na ta vprašanja odgovarja CoFestival in oddaja Kulturni fokus, v kateri Urška Henigman gosti sokuratorje Dragano Alfirević, Dejana Srhoja in Roka Vevarja.
»Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last)
Analogna doba se je digitalni dobi umaknila tudi v kinematografiji, z njenim slovesom namreč izginjajo tudi znanja in izkušnje ljudi, ki so utelešali nekdanje načine predvajanja filmov. V oddaji Kulturni fokus bosta gosta kinooperaterja Franci Milošič in Mitja Žura, predstavnika poklica 20. stoletja ter Karmen Hrovat, ki je v knjigi zbrala pripovedi mnogih pričevalcev nekdanje kulture prikazovanja filmov.
Če ne zaradi drugega pa zaradi Velikega črnega bika, ki je še vedno na seznamu obveznega branja pri srednješolskem pouku slovenskega jezika in književnosti, je Dane Zajc v naš skupinski kulturni spomin zapisan predvsem kot pesnik. S tem ni sicer nič narobe, kljub temu pa je treba reči, da književni opus, pod katerega je podpisan Zajc, ki bi bil pred dnevi, 28. oktobra, dopolnil 90 let, vendarle pomembno presega poezijo za odrasle. Zajc je bil namreč tudi občutljiv pesnik za otroke, napisal je lepo število tehtnih esejev, no, z vidika zgodovine slovenske literature pa je najbrž bilo še posebej signifikantno njegovo dramsko pisanje. Od zgodnjih šestdesetih, ko je ustvaril svojo prvo igro, Otroka reke, pa tako rekoč do konca življenja, ko je snoval svoje zadnje delo, nedokončano dramsko besedilo Jagababa, se je Zajc posvečal ustvarjanju za oder. In prav tej plati njegove umetnosti smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Po labirintu Zajčeve dramatike smo se gibali s pomočjo naše tokratne gostje, literarne zgodovinarke in urednice pri Slovenski matici dr. Ignacije Fridl Jarc, ki je o Zajčevi dramatiki nedavno predavala na posebnem simpoziju, ki so ga v počastitev umetnikove devetdesetletnice organizirali ZRC SAZU, založba Beletrina in Slovenska matica. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: RTV SLO - foto BoBo
V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pred dnevi odprli razstavo del, ki jih je baron Žiga Zois hranil v knjižnici, tudi središču razsvetljenke kulture na Slovenskem. Knjižnica, ki po številu knjig ni bila največja med knjižnimi zbirkami, je bila pa ena najbolj pomembnih v drugi polovici 18. stoletja in pozneje, je predstavljala zbirateljski projekt enega samega človeka. O Žigi Zoisu, od smrti katerega letos mineva 200 let, v oddaji Kulturni fokus avtorja razstave dr. Sonja Svoljšak, ki je skrbnica celotne Zoisove zbirke in dr. Luka Vidmar z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar.
Za krščansko prebivalstvo Egipta sta se zgodovinska in arheološka stroka v preteklosti zanimali veliko manj, kot za staroegipčansko kulturo, čeprav so Kopti, tudi dandanes etnično verska manjšina in ena največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu, potomci starih Egipčanov. V Narodnem muzeju Slovenije že od konca 19. stoletja hranijo koptske tkanine, ki jih prvič strnjeno predstavljajo v razstavnih prostorih na Metelkovi v Ljubljani. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bodo sodelovali vodja razstavnega projekta Darko Knez, Tomislav Kajfež in Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije in dr.Jan Ciglenečki z Filozofske fakultete. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar.
Severno od Avstralije, tam nekje, kjer se indonezijski arhipelag sreča z otoki Melanezije, leži Nova Gvineja, z 800 tisoč kvadratnimi kilometri površine drugi največji otok na svetu, na katerem živi kakih 11 milijonov ljudi. Politično je otok razdeljen; njegova zahodna polovica pripada Indoneziji, vzhodna pa je od leta 1975 samostojna država – Papua Nova Gvineja. Za obe polovici velja, da sta zaradi gostih priobalnih gozdov mangrov, zaradi obsežnih močvirij in deževnega tropskega gozda, ki je dom več kot petim odstotkom vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu, pa tudi zaradi visokega osrednjega gorovja, ki otok preči v smeri zahod–vzhod in se mestoma pne više od Mont Blanca, izredno težko prehodni. Z vidika sodobnih državnih administracij je to slej ko prej zelo problematično, če ste znanstvenik humanistične provenience, na primer lingvist ali antropolog, pa tamkajšnja zahtevna topografija lahko predstavlja nenavaden in dragocen dar. Geografske značilnosti Nove Gvineje so namreč pomembno prispevale k temu, da se je na otoku, ki so ga prvi ljudje najverjetneje naselili že pred 50 tisoč leti, v počasnem toku časa oblikovalo kakih 1000 različnih plemenskih skupnosti, ki govorijo skoraj toliko različnih jezikov. In če pomislimo, da na vsem svetu danes obstaja samo kakih 5000 jezikov, je hitro jasno, da jih jezikoslovci kar petino lahko srečajo tam, v sicer težko dostopnih gorskih dolinah, močvirjih in džunglah Nove Gvineje. Nič manj pa ni ta otok zanimiv za antropologe. Zaradi splošne odmaknjenosti Nove Gvineje so se v tamkajšnjih plemenskih družbah do danes ohranili številni običaji, navade, verovanja, strukture medčloveških odnosov in vsakdanje materialne prakse, ki nam po eni strani pomagajo sklepati, kako so živeli naši lastni predniki, po drugi plati pa nam pomagajo ugledati neverjetno moč, rodovitnost, iznajdljivost in dostojanstvo, inherentno sleherni človeški kulturi, ki pač povezuje posameznike in posameznice, osmišljuje njihovo življenjsko izkušnjo in jim omogoča preživetje. In prav kulturnemu bogastvu novogvinejskih plemenskih družb smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili dr. Boruta Telbana, antropologa, ki že dobrih trideset let raziskuje na Papui Novi Gvineji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: svečanost s plesom na Papui Novi Gvineji (ianknabel66 ; Pixabay)
27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva)
Nedavno se je končal nacionalni bienalni festival najboljših slovenskih lutkovnih predstav. Žirijo je najbolj navdušila animirana pripoved s kredno risbo Nekje drugje, ki klasične, tradicionalne elemente združuje z uporabo novih tehnologij, tematsko izhodišče pa je otroško doživljanje vojne. Režiser predstave Tin Grabnar, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana navdušil tudi s sodobno interpretacijo Martina Krpana, je eden izmed ustvarjalcev, ki z animirano formo presegajo zamejitve v uprizoritveni umetnosti. V svetu lutk se vedno pogosteje brišejo meje med različnimi gledališkimi, plesnimi, cirkuškimi, glasbenimi, zvočnimi, vizualnimi, filmskimi in drugimi izrazi in oblikami, mistična, arhaična čarobnost pa se v intermedijskem prostoru meša z novimi tehnologijami. V oddaji Kulturni fokus tokrat o razsežnostih lutkovnega z Alenko Pirjevec, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magisterij opravila tik pred tem, preden je lutkovni medij osvojila hibridizacija z vizualno resničnostjo. Z Magdo Tušar se bosta podali v čase jamskih senčnih animacij in se ustavili v imaginarni pokrajini lutk današnjega dne.
Fizična predmetnost, ki nas obkroža, ni le svet mrtvih stvari, ki ima ekonomsko, tržno vrednost, pač pa je velikokrat naše simbolno orodje, s katerim tkemo vezi z družbenim svetom. Z njo pripovedujemo geografijo in zgodovino naših življenj, vanjo so vpisani spomini, identitete in čustva. V oddaji Kulturni fokus bomo preko predmetov in z njimi povezanih obredov, razmišljali o skupnih občutenjih preteklosti, hrepenenjih v nekdanji državi » na čakanju« pred vrati obljubljenega Zahoda, današnji fetišizaciji objektov iz nekdanjega socialističnega sveta, kako danes s predmeti gradimo kolektive in kakšna je emocionalna navezanost nanje. V oddaji Kulturni fokus bomo slišali razmisleke dr. Tanje Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije, dr. Renate Salecl z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete in vizualne umetnice Tanje Radež. Vse sogovornice so sodelovale na avgustovskem festivalu Mladi levi, katerega izhodišče jer bil čustveni materializem.
Habent sua fata libelli, knjige imajo svojo usodo, je pred slabima dvema tisočletjema zatrdil Terencijan Maver, pri čemer je starorimski učenjak to usodo tesno povezal z bralkami in bralci, njihovimi interpretativnimi zmožnostmi. Danes pa bi menda lahko dodali, da tu igra svojo nemajhno vlogo tudi nenehno spreminjajoči se okus bralske javnosti. Da resnično nikoli ne moremo z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo v hitrem toku časa zgodilo s tem ali onim naslovom, lahko precej dobro vidimo ob pesniškem opusu Otona Župančiča. Če so bile namreč Župančičeve zbirke poezije za odrasle – tu govorimo o knjigah Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom – dolgo v samem osrčju slovenskega nacionalnega literarnega kanona, če smo jih torej vrsto let vneto brali, citirali in analizirali, jih danes, tak je vsaj vtis, le še malokdo vzame v roke. In kolikor Župančiča leta 2019 beremo, to slej ko prej počnemo zahvaljujoč njegovemu Cicibanu, Pisanicam in drugim delom otroške oziroma mladinske poezije. Da Župančičeva zvezda danes sveti bolj bledo kakor nekdaj, po svoje potrjuje tudi dejstvo, da je junijska sedemdesetletnica pesnikove smrti minila precej neopazno, brez priložnostnih ponatisov njegovih knjig, brez pesniku posvečenih strokovnih simpozijev, celo brez spominskih literarnih branj. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se zdi, da nas Župančičevo literarno ustvarjanje leta 2019 nagovarja s tišjim glasom, kakor poprej? In če pristajamo na ta molk, na to pozabo, čemu se pravzaprav odrekamo, katere trajne odlike Župančičeve umetnosti potiskamo v slepo pego? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarno zgodovinarko in predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Darja Pavlič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oton Župančič (Wikipedia, javna last)
Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iskali pa smo jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo namreč gostili Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli v Narodnem muzeju Slovenije (Blaž Gutman, Narodni muzej Slovenije)
Kamnita gradišča, kaštelirji, ki so odraz nekdaj enovite kulture na geografsko nekoliko težje dostopnih vzpetinah Slovenije in Hrvaške, so dandanes ostaline, ki ne privabljajo le raziskovalcev, pač pa takšna arheološka najdišča navdihujejo tudi umetnike in prebivalce, da se na ustvarjalen način posvetijo dediščini preteklosti v naseljih, ki so bila nekdaj obdana s kamnitim obzidjem. Tako počasi nastaja Dežela kaštelirjev, kamor sodi tudi slikoviti Štanjel, kjer te dni poteka arheološki, etnobotanični in glasbeni festival Gledanica.
V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti.
Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: suprematistična dela Kazimirja Maleviča na razstavi v Peterburgu, 1915 (Wikipedia, javna last)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov