Politična ideologija, vtkana v Shakespearovo dramatiko

V drugi polovici petnajstega stoletja se je angleško kraljestvo znašlo sredi krvave državljanske vojne. Za prestol sta se v tako imenovani vojni med belo in rdečo vrtnico potegovali družini Lancaster in York. Medtem ko je potekal ta spopad, je na tronu sicer sedel Henrik VI. iz dinastije Lancaster, po vseh pričevanjih sramežljiv, tih, blag in pobožen mož, ki ni premogel prave odločnosti, da bi z brezkompromisnim vojaškim in političnim delovanjem obrzdal prevratniške ambicije svojih oddaljenih sorodnikov iz družine York. Henrikova vladavina se je tako klavrno končala z začasno zmago dinastije York. In čeprav so pozneje Yorke spodnesli Tudorji, mlajša veja družine Lancaster, zgodovinarji – nič kaj presenetljivo – nikoli niso prav bleščeče ocenjevali vladavine Henrika VI.

A včasih ni sodba zgodovinarjev tista, ki določi, kako se bo ta ali oni posameznik navsezadnje vpisal v kolektivni spomin. Zgodbo Henrika VI. je namreč slabo stoletje pozneje v precep vzel William Shakespeare in v slabotnem kralju prepoznal nekatere ključne kvalitete, ki bi morale krasiti angleške kralje. Drugače rečeno: v svoji dramski trilogiji o Henriku VI. je Shakespeare pomagal oblikovati čisto posebno vizijo kraljevske oblasti, ki je potem še vse sedemnajsto stoletje določala, kako so Angleži mislili politiko nasploh in kraljevsko funkcijo posebej. O tem, politično angažiranem Shakespearu je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo pred mikrofonom gostili mag. Gašperja Jakovca, ki je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pred nedavnim objavil knjigo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene, v kateri je analiziral politično ideologijo, vtkano v Shakespearovega Henrika VI.