Estetika je, po najosnovnejši definiciji, filozofska disciplina, ki se posveča preučevanju lepega, pri čemer posebno pozornost namenja vprašanju, kako se to »lepo« razkriva v umetniških delih, umetniških gibanjih in umetniških teorijah. Iz te opredelitve estetike lahko sklepamo, da naj bi v očeh filozofije obstajala neka ključna, notranja povezava med lepoto in umetnostjo; da, drugače rečeno, nobenega umetniškega dela ne moremo upravičeno označiti kot umetniško, če ni obenem tudi lepo. Toda umetniške prakse v zadnjih 150-ih letih kažejo, da skladnost, harmoničnost, proporcionalnost, zaokroženost, celovitost, ljubkost in drugi atributi, ki jih po tradiciji povezujemo z lepoto, danes nimajo nujno več svojega mesta v umetniškem ustvarjanju. O lepoti, kakršno lahko odkrivamo pri Petrarcu, Michelangelu ali Mozartu, tako ni ne duha ne sluha pri Rimbaudu, Picassu ali Stravinskem.

Še več; številni najsodobnejši primeri izpričujejo, da umetnost danes ne nastaja le v brezbrižnosti do koncepta lepote, ampak tudi v izrecnem nasprotovanju razumevanju umetnosti, kot tistega privilegiranega polja človekove dejavnosti, kjer naj bi se lepota manifestirala. In če je tako, tedaj se menda lahko vprašamo, kaj naj bi sploh bila tista univerzalna, vselej veljavna lastnost, ki nekatere stvaritve človeškega duha napravi za umetniške? – Odgovor bomo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko bomo pred mikrofonom gostili predavatelja estetike na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Leva Krefta, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal knjigo razprav Estetikov atelje: od modernizma k sodobni umetnosti, kjer se posveča natanko tem vprašanjem.