Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uroš Zupan velja za bržčas najpomembnejše slovensko pesniško ime po osamosvojitvi. Literarni kritiki in zgodovinarji so kot ključne lastnosti Zupanovega pesništva opredelili tele njegove poteze: odklanjanje nerazumljive metaforike, značilne za visoki modernizem; stvaren, pogovoren, neposreden jezik, poln vizualno močnih podob; dolg, valujoč verz, za katerega se zdi, da ga je Zupan prevzel iz ameriške poetske tradicije; nostalgično iskanje izgubljenega otroštva, ki se kaže kot doba, v katerem čas preprosto ne odteka; precej odločno, ironično priostreno zavračanje figure pesnika, ki naj s svojim delom odreši slovenski narod. Pa s temi lastnostmi svojega pisanja ni prepričal le slovenskih bralk in bralcev – pred nedavnim je, denimo, v Krakovu prejel ugledno nagrado Wisławe Szymborske za najboljšo poezijo, prevedeno v poljščino v lanskem letu. Ker pa je pred kakim tednom dni pri Cankarjevi založbi izdal še najnovejšo pesniško zbirko, Avtomobilski bluz, je čas kar pravi, da Uroša Zupana povabimo pred mikrofon Kulturnega fokusa in preverimo, kaj se je v četrt stoletja ustvarjanja pravzaprav spremenilo v njegovi poeziji, kako nastajajo njegove pesmi in zakaj mora pesnik, če želi dobro pisati, predvsem veliko brati.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Uroš Zupan velja za bržčas najpomembnejše slovensko pesniško ime po osamosvojitvi. Literarni kritiki in zgodovinarji so kot ključne lastnosti Zupanovega pesništva opredelili tele njegove poteze: odklanjanje nerazumljive metaforike, značilne za visoki modernizem; stvaren, pogovoren, neposreden jezik, poln vizualno močnih podob; dolg, valujoč verz, za katerega se zdi, da ga je Zupan prevzel iz ameriške poetske tradicije; nostalgično iskanje izgubljenega otroštva, ki se kaže kot doba, v katerem čas preprosto ne odteka; precej odločno, ironično priostreno zavračanje figure pesnika, ki naj s svojim delom odreši slovenski narod. Pa s temi lastnostmi svojega pisanja ni prepričal le slovenskih bralk in bralcev – pred nedavnim je, denimo, v Krakovu prejel ugledno nagrado Wisławe Szymborske za najboljšo poezijo, prevedeno v poljščino v lanskem letu. Ker pa je pred kakim tednom dni pri Cankarjevi založbi izdal še najnovejšo pesniško zbirko, Avtomobilski bluz, je čas kar pravi, da Uroša Zupana povabimo pred mikrofon Kulturnega fokusa in preverimo, kaj se je v četrt stoletja ustvarjanja pravzaprav spremenilo v njegovi poeziji, kako nastajajo njegove pesmi in zakaj mora pesnik, če želi dobro pisati, predvsem veliko brati.
V tokratnem Kulturnem fokusu smo se lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili smo namreč o japonski umetnosti. Da je bila naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so potem še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali povsod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat nismo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak smo se raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Spraševali smo se, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Utagava Hirošige, lesorez iz serije Osem pogledov na Omi
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o stvarnem, racionalističnem princu Andreju Bolkonskem, življenja polni grofični Nataši Rostovi, nerodnem iskalcu smisla življenju, grofu Pierru Bezuhovu, njegovi kronično nezvesti ženi Helene in številnih drugih nesmrtnih junakih, ki domujejo med platnicami Vojne in miru, znamenitega romana Leva Nikolajeviča Tolstoja. Zakaj je ta epopeja o Rusiji v času napoleonskih vojn še vedno živa in aktualna, je v pogovoru z antropologinjo, dr. Svetlano Slapšak, preverjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko na primer opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas znali ujeti duha svojega časa in prostora? Preverjamo v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete nedavno objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko, na primer, opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom, se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas v vrtovih znali ujeti duha svojega časa in prostora? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ljubljana iz Tivolija, jeklorez ok. 1855 (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Druga polovica 19. stoletja predstavlja sila pomembno poglavje v slovenski zgodovini. Naši predniki so takrat namreč hodili v čitalnice, ustanavljali prve založbe in kupovali prve množično tiskane slovenske knjige; poskrbeli so, da se je slovenščina sčasoma uveljavila kot učni jezik ne le v osnovnih ampak tudi v srednjih šolah; ustanovili so prve slovenske dnevne časopise; udeleževali so se vsenarodnih taborov in – ne brez političnega uspeha – tudi vse bolj svobodnih državnozborskih volitev; postavili so, skratka, institucionalne temelje, ki so nam omogočili, da smo se zlagoma preobrazili v moderen evropski narod. Ves ta čas pa so živeli pod žezlom cesarja Franca Jožefa I., moža, ki je najdlje od vseh – kar 68 let – sedel na habsburškem prestolu. Ker je konec novembra minilo natanko sto let od njegove smrti, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pravzaprav pripisati Francu Jožefu v kontekstu naše zgodovine? Je bil, kakor so ga videli njegovi sodobniki, zavetnik in podpornik slovenskega nacionalnega projekta ali pa je bil, kakor so na stvari gledale generacije, rojene v prvi in drugi Jugoslaviji, prej nekakšen ječar narodov? – Odgovore smo iskali v pogovoru s tremi zgodovinarji, ki so sodelovali pri nastanku pregledne knjižne monografije Franc Jožef, ki jo je nedavno izdala Cankarjeva založba. Pred mikrofonom smo tako gostili Gregorja Antoličiča, urednika omenjenega dela, pa dr. Renata Podbersiča, ki je opravil naloge strokovnega recenzenta, ter dr. Petra Vodopivca, ki je prvi slovenski knjigi o predzadnjem avstrijskem cesarju prispeval poglavje o razmerju med Francem Jožefom in Slovenci. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Krščanstvo ima veliko obrazov. V decembru nas, denimo, na veliko monoteistično religijo malodane na vsakem koraku spominjajo predvsem simboli, ki jih je krščanstvo posrkalo iz starih poganskih tradicij – tako, na primer, adventni venčki in lepo okrašene božične jelke. V tokratnem Kulturnem fokusu pa smo pozornost namenili povsem drugemu aspektu krščanske kulture. Pogovarjali smo se namreč o krščanskem mističnem pesništvu, kakor se je v pozni antiki in visokem srednjem veku oblikovalo v zahodni Evropi. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Alen Širca z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Naš gost je namreč pri Kulturno-umetniškem društvu Logos pred časom objavil obsežno znanstveno monografijo, naslovljeno Brezdanji val, v kateri je pretresel zamotano vprašanje geneze mističnega pesništva na Zahodu. Z Alenom Širco se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Hans Splinter (Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Že vse od poletja, ko je pri založbi Beletrina izšla Kronosova žetev Mojce Kumerdej, pisateljice, filozofinje in publicistke, se med literarnimi sladokusci govori, da tako dobrega slovenskega romana ni bilo mogoče brati že leta. Dogajanje Kronosove žetve je sicer umeščeno v 16. stoletje, v čas reformacije in protireformacije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, toda malodane vsi poklicni bralci se strinjajo, da pisateljica govori tudi o današnji Sloveniji. Gabriela Babnik, denimo, za naš program Ars ugotavlja, da je z romanom »avtorica podala specifiko tega prostora in njegovih prebivalcev«. Mojca Pišek v Dnevniku piše, da je književnica s Kronosovo žetvijo ponudila odgovor na vprašanje, »kje in kdaj je bilo posejano seme stereotipni narodni podobi: uklonljivega in hlapčevskega Slovenca«. Ženja Leiler v Delu dodaja, da pisateljica »teh zgodovinskih dejstev ne izpostavlja zaradi njihove (ne)moralne vrednosti, značilne tudi za poznejša zgodovinska obdobja slovenstva, ampak jih prikaže kot univerzalni model človeškega ravnanja, ki mu gre tako graja kot empatija«. Kako pa o romanu razmišlja sama pisateljica? – To smo skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu. Z Mojco Kumeredj se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Mojca Kumerdej (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Leta 1925 je Srečko Kosovel nameraval izdati knjižni prvenec. Projekt je navsezadnje sicer padel v vodo, toda literarna zgodovina si je zapomnila naslov, ki ga je svoji načrtovani prvi pesniški zbirki poiskal mladi umetnik: Zlati čoln. Ta podrobnost pa je pred nekaj leti pritegnila pozornost literarne raziskovalke Ane Jelnikar, ki se je dotlej posvečala predvsem indijski kolonialni in postkolonialni književnosti. Jelnikarjevi namreč ni ušlo, da je Kosovelov naslov, Zlati čoln, identičen naslovu ene najbolj uspelih in mednarodno odmevnih zbirk pesnika, pisatelja, glasbenika, slikarja in še vedno edinega indijskega Nobelovega nagrajenca za književnost, Rabindranatha Tagoreja. Znanstvenica je posumila, da tu morda ne gre le za igro slepega naključja, in kaj kmalu ugotovila, da je Kosovel Tagoreja dejansko zavzeto bral, se pri njem navdihoval, spoznala je, da sta oba umetnika, slovenski in indijski, vsak sicer na svojem koncu sveta vendar ob istem času razvijala podobno daljnosežni, utopični misli o radikalni preobrazbi moralno bankrotiranega sveta. Svoja spoznanja je Ana Jelnikar nato strnila v znanstveni študiji Universalist Hopes in India and Europe: The Worlds of Rabindranath Tagore and Srečko Kosovel (Univerzalistična upanja v Indiji in Evropi: svetova Rabindranatha Tagoreja in Srečka Kosovela), ki je pred nedavnim izšla pri nadvse ugledni založbi, Oxford University Press. Kako sta torej Kosovel in Tagore povezana in kakšen je zlati čoln, v katerem sedita, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila Ana Jelnikar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Janine Pauke (Flickr)
Že dolgo nobena Nobelova nagrada za književnost ni dvignila toliko prahu kakor letošnja, ki jo je prejel Bob Dylan. Legendarnemu kantavtorju je to visoko priznanje pripadlo, ker je, kakor so v utemeljitvi zapisali švedski akademiki, znotraj velike ameriške pesemske tradicije ustvaril nove poetske izrazne možnosti. Ob tem so člani Nobelovega odbora še opozorili, da je bila v preteklosti – v antiki, denimo, pa v srednjem veku in renesansi – poezija praviloma peta, to je: neločljiva od glasbe, in da je Dylanovo ustvarjanje torej zlahka mogoče vpeti v najžlahtnejši kontekst zahodne literarne tradicije. Treba je priznati, da se, strogo vzeto, Švedi ne motijo ne glede Dylanovega prispevka k evoluciji ameriške (ljudske) pesmi ne glede starih povezav med poezijo in glasbo, vendar pa vse to ni prav nič zaleglo; v medijih in na družabnih omrežjih so se takoj vnele precej razgrete razprave, ali niso tokrat člani Švedske akademije ustrelili kapitalnega kozla. Nekateri so se, denimo, hudovali, da besedila pétih pesmi per definitionem ne morejo nikoli doseči literarne bravuroznosti pesniških tekstov, napisanih za tiho, kontemplativno branje. Drugi so bili še bolj ogorčeni in so dokazovali, da je Dylan že vso svojo 54 let trajajočo kariero odločno precenjen in da bi morali švedski akademiki, če so se že odločili nagraditi tekstopisca, nagrado prisoditi komu drugemu, Leonardu Cohenu, na primer, ali pa brazilskemu mojstru Caetanu Velosu. Spet tretji so se pritoževali, da je Švedska akademija s svojo odločitvijo pravzaprav le še okrepila vse tiste procese, ki spodjedajo moč pisane besede, knjigi nasploh in tako imenovani visoki literaturi posebej pa jemljejo njen kulturni kapital in na ta način navsezadnje služijo vsesplošnemu poneumljanju družbe. Pomisleki četrtih so bili milejši; Dylan je že umetnik, ki bo relevanten še stoletja, so zatrjevali, toda nagraditi ameriškega kantavtorja, ki resnično uživa planetarno prepoznavnost, je povsem odveč – Nobelovo nagrado (in z njo pozornost svetovne javnosti) bi bilo bolje nameniti kakemu umetniku, za katerim pač ne stoji globalni medijski pogon. Ali so ti pomisleki relevantni ali ne, smo premišljevali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar in kulturolog dr. Nicholas Jeffs, pesnik in prevajalec Jure Potokar ter sociolog glasbe dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan na odru v Londonu 2011 (Wikimedia Commons)
V preteklih tisočletjih so izkušnjo mestnega življenja določale predvsem monumentalne zgradbe javnega značaja; človeške drame so se vse do današnjih dni odvijale na križišču med vladarjevo palačo, katedralo, sodiščem, tržnico, tovarno, gledališčem in parkom. Mednarodno priznani britanski spekulativni arhitekt in urbanist, Liam Young, pa je prepričan, da bodo že v bližnji prihodnosti same zgradbe postale manj pomembne od načina, kako jih bomo vpeli v vseprežemajočo, interaktivno informacijsko mrežo, ki bo na voljo javnosti 21. stoletja. Mesta prihodnosti bodo, drugače rečeno, pametna, ali pa jih ne bo. Toda kaj to resnično pomeni? Kako se bo življenje v takih mestih spremenilo? Se bomo sploh še zadrževali v barih, na ulicah in trgih ali pa nam bo zadoščalo kramljanje po internetu? Nas bo na vsakem koraku nadziral tehnološki veliki brat? – Odgovore smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil Liam Young. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kdo vendar ne pozna Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, tistih debelih knjig z belimi platnicami in rdečimi naslovnimi črkami, v katerih so objavljeni ne le literarni biseri Vodnika, Prešerna, Tavčarja, Cankarja, Župančiča in drugih književnikov, ampak tudi njihova publicistična besedila pa njihovi dnevniki, pisma in spomini, pravzaprav vse, kar so kdaj zapisali in se je ohranilo do danes. V letu 2016 mineva že sedemdeset let, odkar so izšli prvi zvezki v tej zbirki, brez katere si naši literarni znanstveniki skoraj ne znajo več predstavljati svojega dela, saj so vse knjige, zbrane v Zbranih delih, bogato komentirane in brezhibno opremljene s popolnim znanstveno-kritičnim aparatom. Videti je torej, da Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev predstavljajo enega najbolj ambicioznih in najbolj rigoroznih znanstvenih projektov na Slovenskem danes, pravcati intelektualni zaklad nacionalnega pomena. Obenem pa ne gre spregledati, da se je število bralcev te zbirke v desetletjih precej zmanjšalo; če so Cankarja nekoč tiskali v 8000 izvodih, knjige avtorjev, ki izhajajo danes – med drugim gre za Vladimirja Bartola, Edvarda Kocbeka in Zofko Kveder – natisnejo v vsega 300 izvodih. Je projekt Zbranih del potemtakem ogrožen; se je njegovemu osnovnemu konceptu iztekel čas? Bi bilo v prihodnje te knjige smotrno izdajati predvsem v elektronski obliki? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil dr. Matija Ogrin, urednik Zbranih del. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov