Druga polovica 19. stoletja predstavlja sila pomembno poglavje v slovenski zgodovini. Naši predniki so takrat namreč hodili v čitalnice, ustanavljali prve založbe in kupovali prve množično tiskane slovenske knjige; poskrbeli so, da se je slovenščina sčasoma uveljavila kot učni jezik ne le v osnovnih ampak tudi v srednjih šolah; ustanovili so prve slovenske dnevne časopise; udeleževali so se vsenarodnih taborov in – ne brez političnega uspeha – tudi vse bolj svobodnih državnozborskih volitev; postavili so, skratka, institucionalne temelje, ki so nam omogočili, da smo se preobrazili v moderen evropski narod. Ves ta čas pa so živeli pod žezlom cesarja Franca Jožefa I., moža, ki je najdlje od vseh – kar 68 let – sedel na habsburškem prestolu.

Ker je konec novembra minilo natanko sto let od njegove smrti, se bomo v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pravzaprav pripisati Francu Jožefu v kontekstu naše zgodovine? Je bil, kakor so ga videli njegovi sodobniki, zavetnik in podpornik slovenskega nacionalnega projekta ali pa je bil, kakor so na stvari gledale generacije, rojene v prvi in drugi Jugoslaviji, prej nekakšen ječar narodov? – Odgovore iščemo v pogovoru s tremi zgodovinarji, ki so sodelovali pri nastanku pregledne knjižne monografije Franc Jožef, ki jo je nedavno izdala Cankarjeva založba. Pred mikrofonom tako gostimo Gregorja Antoličiča, urednika omenjenega dela, pa dr. Renata Podbersiča, ki je opravil naloge strokovnega recenzenta, ter dr. Petra Vodopivca, ki je prvi slovenski knjigi o predzadnjem avstrijskem cesarju prispeval poglavje o razmerju med Francem Jožefom in Slovenci.