Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili bomo namreč o japonski umetnosti. Da je naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali v Evropi, Severni Ameriki in pravzaprav tudi povsod drugod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat ne bomo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak se bomo raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Drugače rečeno, spraševali se bomo, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje bomo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili bomo namreč o japonski umetnosti. Da je naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali v Evropi, Severni Ameriki in pravzaprav tudi povsod drugod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat ne bomo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak se bomo raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Drugače rečeno, spraševali se bomo, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje bomo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete.
Francoski filozof in pisatelj Pascal Bruckner je dobro znan slovenskim bralkam in bralcem. V prevodu namreč lahko že vrsto let prebiramo njegovo filozofsko razpravo Nenehna vzhičenost pa roman Ljubezen do bližnjega. Obe knjigi sta izšli pri Študentski založbi. No, od letošnjega poletja pa imamo na voljo še njegovo avtobiografsko delo Pridni sinko, ki je izšlo pri založbi Modrijan. Sicer je Bruckner sila razvpito ime, saj velja za enega najpomembnejših in tudi najbolj kontroverznih francoskih intelektualcev, ki angažirano posega v debate o najbolj perečih vprašanjih našega časa – od islamističnega radikalizma do nebrzdanega zahodnjaškega potrošništva, od dosežkov in zablod uporne generacije '68 do potlačenih usedlin evropskega antisemitizma. Da je Bruckner provokativen sogovornik, se je navsezadnje potrdilo tudi, ko je v kontekstu 31. Slovenskega knjižnega sejma obiskal Ljubljano in smo ga povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: založba Modrijan
Pred letom dni je literarni zgodovinar in teoretik, akademik dr. Janko Kos, izdal prvo knjigo svojih spominjanj, Umetniki in meščani, v kateri popisuje svoja otroška in mladostniška leta v predvojni, medvojni in povojni Ljubljani. Zdaj pa je pri založbi Beletrina izšla še druga knjiga njegovih spominov, naslovljena Ideologi in oporečniki, v kateri pisec pred bralkami in bralci razgrne panoramski portret slovenske kulture in posebej literature v povojni Sloveniji. Pri tem, seveda, ne govori le kot eden bržčas najbolj načitanih Slovencev pa tudi ne le kot literarni znanstvenik, ki bi suho, se pravi, z neprizadeto distanco pretresal našo književnost ter ločeval zrnje od plev, ampak vseskozi govori s pozicije neposrednega udeleženca literarnega življenja – in to v tistem času slovenske zgodovine, ko so pesmi, romani, drame, kratke zgodbe in eseji ponujali morda edino pribežališče duhu resnične svobode. V Ideologih in oporečnikih tako lahko beremo o naših disidentskih ali vsaj pol-disidentskih literarnih revijah v petdesetih in zgodnjih šestdesetih; pa o vzpostavljanju stikov med slovensko in širšo evropsko književnostjo, ki jih je prekinila druga svetovna vojna s svojim hladnovojnim razpletom; govora je tudi o avtonomiji ljubljanske univerze in, seveda, o nekaterih najmarkatnejših slovenskih kulturnikih druge polovice dvajsetega stoletja. Prav to so bile tudi teme, ki smo jih v pogovoru z akademikom Kosom pretresli v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pojem melanholije so proučevali že v antiki, srednjem veku, aktualen je bil v renesansi. Obravnavali so ga v leposlovnih delih, znanstvenih publikacijah, v gledališču, spomnimo se filma Smrt v Benetkah ali filma Melanholija.
Mednarodno ugledni nemški umetnostni zgodovinar in medijski teoretik Hans Belting se v knjigi Faces, ki je v knjižni ediciji Koda pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, sprehodi po dolgi zgodovini likovnega upodabljanja človekovega obraza. Belting tako govori o ritualnih plemenskih maskah iz Severne Amerike in Oceanije, posveča se znamenitemu mumijskemu portretu iz staroegipčanskega Fajuma, pretresa nekatere vrhunce klasičnega evropskega slikarstva – od tistega znamenitega avtoportreta Albrechta Dürerja, ki gledalke in gledalci brez izjeme spominja na Kristusa, do famoznega, pol-kubističnega portreta Gertrude Stein izpod čopiča Pabla Picassa –, na dolgo in široko razpravlja tudi o umetniški fotografiji in filmu ter, seveda, o zvezdniških obrazih, kakršna sta bila Marilyn Monroe ali Michael Jackson, obrazih torej, ki saturirajo sodobno medijsko krajino. No, po tej pisani in notranje raznoliki zgodovini upodabljanja človeškega obraza smo se sprehodili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Albrecht Dürer, Avtoportret (vir: Wikimedia Commons)
V neki garaži v Torontu je lata 1977, ko je bila Nina stara dobra štiri leta, eksplodirala bomba in ubila tri moške, člane srbske teroristične skupine, ki je načrtovala bombne napade na jugoslovanska predstavištva v Severni Ameriki in na druge objekte, v katerih so delali ali stanovali podporniki in simpatizerji tedanjega jugoslovanskega socialističnega režima in predsednika Tita. Med mrtvimi so identificirali tudi Petra Bunjevca. Po mnogih letih se Nina odpravi na pot raziskovanja travmatičnih obdobji družinske preteklosti, zaznamovane z zločini druge svetovne vojne, kar jo pripelje do nepričakovanih razkritji in razlag za očetovo odklonsko vedenje v otroških letih in njegovo poznejšo teroristitično dejavnost.
Ameriški socialni filozof Eric Hoffer je nekje zapisal, da propaganda sama po sebi sicer ne preslepi nikogar, omogoča pa posameznicam in posameznikom, da preslepijo sami sebe. Nekoliko drugače je o propagandi mislila nemško-judovska filozofinja, Hannah Arendt, ki je pripomnila, da totalitaristične politične ideje lahko samo po sebi prepričajo kvečjemu vrhunske intelektualce in najnižje družbene plasti, medtem ko morajo nosilci totalitarnih idej za prepričevanje množice vseh drugih uporabiti – propagando. Potem je tu še znamenita misel angleškega pisatelja, Georgea Orwella, ki pravi, da je razmerje med mislijo in jezikom obratno sorazmerno – prav kakor misel lahko pokvari jezik, tako lahko jezik pokvari misel. Resnico tega spoznanja je Orwell gotovo lahko natančno spoznal, ko je med drugo svetovno vojno delal za propagandni odsek britanskega BBC-ja. Ti trije citati nas lahko napeljejo k sklepu, da je propaganda sicer moralno sporna, a od sodobnega družbeno-političnega življenja slej ko prej neločljiva komunikacijska praksa. Če pa želimo preveriti, kako učinkovita propaganda pravzaprav utegne biti, se pravi, kako lahko mobilizira, prepričuje, navdušuje in zavaja ter uničuje, tedaj si menda lahko – bolj kakor s sedanjostjo, ki jo je vselej težko dobro razumeti – pomagamo z nekaterimi zgovornimi primeri iz polpretekle zgodovine. In prav takšna priložnost se nam ponuja, če v teh dneh obiščemo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer je odprla razstava Odloči se pravilno, na kateri so na ogled postavljeni zgovorni primerki partizanske, domobranske in četniške propagande, ki je med drugo svetovno vojno nagovarjala Slovenke in Slovence. Prav tej razstavi smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonomsmo gostili Manjo Gatalo, ki je skupaj s Heleno Janežič pripravila razstavo Odloči se pravilno, ter Marijana Ruperta, vodjo NUK-ovega rokopisnega oddelka, ki hrani dobršen del na razstavi predstavljenega gradiva. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Na fotografiji: detajl z razstave Odloči se pravilno
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ko je leta 1970 oznanil, da zapušča skupino The Beatles, je bil Paul McCartney brez najmanjšega dvoma eden najbolj prepoznavnih glasbenikov na planetu. Še več; po zaslugi pesmi, ki jih je bil dotlej napisal – med njimi, na primer, Yesterday, Penny Lane, Hey Jude ter Let It Be –, je bilo na začetku sedemdesetih videti, da bo njegova slava večna. Ko pa je na začetku letošnjega leta pesem FourFive Seconds, ki jo je McCartney soustvaril z Rihanno in Kanyejem Westom, osvajala prva mesta na glasbenih lestvicah po vsem svetu, so se, kot je bilo razbrati iz komentarjev na spletnih družabnih omrežjih, številni najstniki začudeno spraševali, kdo neki sploh je ta starejši gospod, ki sta ga kralj in kraljica današnjega popa prijazno povabila v svojo družbo. Kako je mogoče, da se je pred vsega pol stoletja tako rekoč cel svet učil ljubiti, drznil sanjati in skušal odraščati ob McCartneyevih skladbah, danes pa se, po vsem sodeč, teh istih pesmi v očeh najmlajših generacij drži vonj po muzejskem depoju? Zakaj ima slava, ki jo prinese popularna glasba, tako omejen rok trajanja? Ali vse to pomeni, da v polju popularne godbe pravzaprav ni mogoče proizvesti resničnih, trajnih umetniških presežkov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in glasbenega kritika, doktorja Iča Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Odisej se hoče na vsak način vrniti domov. Faust bi, ne glede na ceno, rad izvedel, kaj pravzaprav svet drži v tečajih. Don Juan vidi smisel svoje eksistence le še v zapeljevanju lepih deklet. Ti junaki s svojimi zgodbami že stoletja burijo domišljijo Evropejk in Evropejcev. Zdi se namreč, da v njihovih usodah prepoznavamo ključ, ki lahko ponudi odgovore na naša temeljna eksistencialna vprašanja: kdo smo, k čemu naj stremimo, kam smo, ne nazadnje, namenjeni. No, v tokratnem Kulturnem fokusu smo v precep vzeli še enega izmed arhetipskih herojev zahodne civilizacije: Parsifala. Zakaj srednjeveška zgodba o vitezu, ki išče sveti gral, temeljno zaznamuje tudi naš, precej sekularen čas, smo v pogovoru s pisateljem in germanistom, dr. Janijem Virkom, preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Umetnica in performerka Bara Kolenc se je v zadnjem desetletju in pol s predstavami, kot so Razobraz, Brezdno, Memoari in Atelje, uveljavila kot ena naših osrednjih ustvarjalk v polju plesnega gledališča. Posebej veliko zanimanja je požela s serijo celovečernih performansov Metamorfoze – gre za niz plesnih predstav, ki v dialogu z literarnim delom starorimskega pesnika Ovidija pretresajo ključna družbena in politična vprašanja današnjega sveta. Pred mikrofon smo jo povabili le malo pred premierno uprizoritvijo tretjega dela njenih Metamorfoz na odru ljubljanskega Kina Šiška. In vendar to še ne pomeni, da se je pogovor sukal le okoli plesa. Naša sogovornica je namreč tudi doktorica filozofije, avtorica intrigantne znanstvene monografije Ponavljanje in uprizoritev, ki je v knjižni obliki izšla pri Društvu za teoretsko psihoanalizo. Zato je bila ena od rdečih niti naše oddaje vprašanje, kako filozofsko delo Bare Kolenc, ki znotraj polja strukturalizma in psihoanalize skuša med drugim misliti tudi teater, pravzaprav oplaja njeno gledališko, uprizoritveno prakso in kako, nasprotno, odrsko ustvarjanje razpira njeno filozofsko misel. Pogovor z Baro Kolenc je pripravil Goran Dekleva. fotografija: iz osebnega arhiva Bare Kolenc
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V drugi polovici petnajstega stoletja se je angleško kraljestvo znašlo sredi krvave državljanske vojne. Za prestol sta se v tako imenovani vojni med belo in rdečo vrtnico potegovali družini Lancaster in York. Medtem ko je potekal ta spopad, je na tronu sicer sedel Henrik VI. iz dinastije Lancaster, po vseh pričevanjih sramežljiv, tih, blag in pobožen mož, ki ni premogel prave odločnosti, da bi z brezkompromisnim vojaškim in političnim delovanjem obrzdal prevratniške ambicije svojih oddaljenih sorodnikov iz družine York. Henrikova vladavina se je tako klavrno končala z začasno zmago dinastije York. In čeprav so pozneje Yorke spodnesli Tudorji, mlajša veja družine Lancaster, zgodovinarji – nič kaj presenetljivo – nikoli niso prav bleščeče ocenjevali vladavine Henrika VI. A včasih ni sodba zgodovinarjev tista, ki določi, kako se bo ta ali oni posameznik navsezadnje vpisal v kolektivni spomin. Zgodbo Henrika VI. je namreč slabo stoletje pozneje v precep vzel William Shakespeare in v slabotnem kralju prepoznal nekatere ključne kvalitete, ki bi morale krasiti angleške kralje. Drugače rečeno: v svoji dramski trilogiji o Henriku VI. je Shakespeare pomagal oblikovati čisto posebno vizijo kraljevske oblasti, ki je potem še vse sedemnajsto stoletje določala, kako so Angleži mislili politiko nasploh in kraljevsko funkcijo posebej. O tem, politično angažiranem Shakespearu je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo pred mikrofonom gostili mag. Gašperja Jakovca, ki je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pred nedavnim izdal knjigo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene, v kateri je analiziral politično ideologijo, vtkano v Shakespearovega Henrika VI. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V drugi polovici petnajstega stoletja se je angleško kraljestvo znašlo sredi krvave državljanske vojne. Za prestol sta se v tako imenovani vojni med belo in rdečo vrtnico potegovali družini Lancaster in York. Medtem ko je potekal ta spopad, je na tronu sicer sedel Henrik VI. iz dinastije Lancaster, po vseh pričevanjih sramežljiv, tih, blag in pobožen mož, ki ni premogel prave odločnosti, da bi z brezkompromisnim vojaškim in političnim delovanjem obrzdal prevratniške ambicije svojih oddaljenih sorodnikov iz družine York. Henrikova vladavina se je tako klavrno končala z začasno zmago dinastije York. In čeprav so pozneje Yorke spodnesli Tudorji, mlajša veja družine Lancaster, zgodovinarji – nič kaj presenetljivo – nikoli niso prav bleščeče ocenjevali vladavine Henrika VI. A včasih ni sodba zgodovinarjev tista, ki določi, kako se bo ta ali oni posameznik navsezadnje vpisal v kolektivni spomin. Zgodbo Henrika VI. je namreč slabo stoletje pozneje v precep vzel William Shakespeare in v slabotnem kralju prepoznal nekatere ključne kvalitete, ki bi morale krasiti angleške kralje. Drugače rečeno: v svoji dramski trilogiji o Henriku VI. je Shakespeare pomagal oblikovati čisto posebno vizijo kraljevske oblasti, ki je potem še vse sedemnajsto stoletje določala, kako so Angleži mislili politiko nasploh in kraljevsko funkcijo posebej. O tem, politično angažiranem Shakespearu je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo pred mikrofonom gostili mag. Gašperja Jakovca, ki je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pred nedavnim izdal knjigo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene, v kateri je analiziral politično ideologijo, vtkano v Shakespearovega Henrika VI. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Junija letos je minilo sto let, odkar so se, slabo leto po začetku prve svetovne vojne, na reki Soči vneli prvi spopadi med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. In v začetku maja letos smo po celem svetu obeleževali sedemdeseto obletnico konca spopadov v Evropi med drugo svetovno vojno. Čeprav sta se oba globalna spopada pomembno razlikovala tako glede neposrednih vojaških taktik, ki so jih uporabljale vojskujočih se strani, kakor v smislu političnih ideologij, ki so motivirale ljudi, da vzamejo v roke orožje in se borijo, jima je bilo marsikaj vendarle tudi skupno. Obe vojni sta, na primer, povzročili, da so milijoni ljudi – njihovo število je skoraj zagotovo brez precedensa v zgodovini človeštva – zapustili svoje domove. Nekateri so, denimo, s puško v roki odšli samo v bližnji gozd, spet drugi so zaradi vojn prepotovali oceane in celine. Vsi, ki so se navsezadnje srečno vrnili – kar še zdaleč ni bilo vselej preprosto –, pa so se morali soočiti z dejstvom, da jih je pot, na katero jih je poslala vojna, spremenila. Prav to spoznanje je slej ko prej položeno tudi v temelje razstave Pot domov, ki sta jo v sodelovanju s sedemnajstimi muzejskimi institucijami iz vse države v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine pripravila mag. Marko Štepec in mag. Monika Kokalj Kočevar. Slednja se nam je pridružila pred mikrofonom tokratnega Kulturnega fokusa, da bi nam pomagala osvetliti, kam vse so vojne vihre dvajsetega stoletja naplavile Slovenke in Slovence in kakšno izkušnjo so ob povratku ti ljudje pravzaprav prinesli nazaj med nas. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov