Med pesniškimi glasovi, ki so se na Slovenskem pojavili po letu 2000, eden najbolj vpadljivih – četudi nikakor ne tudi najbolj kričavih – pripada Veroniki Dintinjana. Vitezinja poezije, zmagovalka pesniškega slama (to je: tekmovanja v improviziranem pesnjenju na odru, pred občinstvom), predvsem pa seveda avtorica dveh pesniških zbirk. To sta Rumeno gori grm forzicij, za katerega je pred slabim desetletjem prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec leta, ter še čisto sveža, druga zbirka V suhem doku. Z obema ji je uspelo bralke in bralce prepričati, da poezija z nami vsemi resnično vztraja, kakor se Dintinjani zapiše nekje V suhem doku, do konca sveta. Kako je pesnici uspelo prepričati bralsko občinstvo, ki je tovrsten, visokoleteči idealizem – skupaj z vero v dedka Mraza – menda že davno nazaj prepustilo mladostnim sanjam, v pogovoru z Veroniko Dintinjana preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.