Kako so literatura, glasba in gledališče v preteklosti pomagali pri širjenju in reprodukciji antisemitskih predsodkov

Slovenci o sebi pogosto mislimo, da smo bodisi žrtve zgodovine – in takrat, na primer, govorimo o ječanju pod tisočletnim nemškim jarmom – bodisi majhni opazovalci velike zgodovine, ki so jo ustvarjali veliko slavnejši narodi. A morda je čas, da se takemu simplicističnemu pojmovanju svoje preteklosti odpovemo. Slovenci pač nismo bili vselej samo žrtve ali nič hudega sluteči očividci. Kdaj pa kdaj smo bili menda tudi (so)storilci. To se, denimo, razkriva tudi à propos morda najtemnejšega poglavja v zgodbi o evropski civilizaciji, à propos antisemitizma torej. V preteklosti je namreč imela ideologija antisemitizma na Slovenskem številne in glasne podpornike, ki so si pri širjenju svojih strašljivih idej mestoma pomagali tudi z umetnostjo. V tem smislu je nadvse poveden obsežen raziskovalni projekt, ki se ga je že pred časom lotila literarna znanstvenica in religiologinja dr. Irena Avsenik Nabergoj. Dva sadova njenega tozadevnega znanstvenega napora sta zdaj pred nami; gre za knjigi Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi ter Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu, ki sta izšli pri Slovenski matici, no, tretja knjiga, ki bo pretresla antisemitske predsodke, vpisane v artefakte slovenske kulture, še posebej slovenske književnosti, pa nastaja prav zdaj. Do kakšnih spoznanj se je dr. Avsenik Nabergoj dokopala, bomo v pogovoru z avtorico pa tudi z zgodovinarjem Borisom Hajdinjakom, sicer tudi direktorjem javnega zavoda Sinagoga Maribor, večer pred svetovnim dnevom spomina na holokavst preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.