Kaj nam sporoča tradicionalno kitajsko slikarstvo?

Bolj ko se Kitajska uveljavlja kot ključna velesila 21. stoletja, ki je svoj gospodarski, politični, vojaški in kulturni vpliv sposobna širiti po vseh celinah, bolj nujno se zdi, da bi se temeljito seznanili z njeno notranje raznoliko filozofsko tradicijo in tisočletja starimi umetnostnimi praksami, z njenimi religijskimi predstavami, ljudskimi običaji, vsakodnevnimi življenjskimi navadami, okusom za lepo in etično-moralnimi vrednotami. To pa za nas, prebivalce stare celine, utegne predstavljati precejšen problem. Pa tu ne gre le za to, da se je kitajska civilizacija dolga stoletja razvijala brez slehernega omembe vrednega stika z evropsko, zaradi česar se nam lahko celo v globaliziranem svetu še vedno zdi poudarjeno oddaljena. Ne; zadrege in prepreke so slej ko prej bolj otipljive, nemara tudi bolj prozaične. Kitajščina pač ne sodi v družino indoevropskih jezikov, njena logika je preprosto drugačna, tisoči pismenk, ki se jih mora naučiti, kdor želi brati kitajske knjige, pa se zdijo še nekoliko trši oreh. Kako se torej, če se zdi jezikovni prepad preprosto preširok, sploh približati duhu kitajske civilizacije? – Odgovor gre nemara iskati pri tistih umetnostnih praksah, ki so v svojem jedru neverbalne. Zato bomo v tokratnem Kulturnem fokusu v precep vzeli tradicionalno kitajsko slikarstvo. Gre za skoraj tri tisoč let staro, neprekinjeno umetnostno tradicijo, iz katere je menda mogoče razbrati nekaj ključnih odgovorov na vprašanje, kako Kitajci pravzaprav gledajo na svet, kako vidijo človekovo mesto v njem, v čem vse prepoznavajo lepoto, resnico in dobroto. Tradicionalno kitajsko slikarstvo nam bo pomagala spoznati umetnostna zgodovinarka in sinologinja, predstojnica Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik.