Ob 115. obletnici rojstva Edvarda Kocbeka se sprašujemo, kako njegovi poeziji, ki jo je zgodovina 20. stoletja očitno zaznamovala, vendarle uspeva čas, ki jo je porodil, tudi odločno presegati?

27. septembra 1904 se je pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najmarkantnejših, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega 20. stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju s preteklim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno-antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe.

Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko bojeval z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najdragocenejši – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.