Kako specifičen duh največjega zasavskega mesta zajame Trboveljska knjiga, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza in spominska proza Mire Mihelič?

Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino.

Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, v pogovoru z Urošem Zupanom preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.