Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj žanra, ki ga je pred osmimi desetletji s Hobitom izumil J. R. R. Tolkien, v zadnjem času pa ga je z Igro prestolov pomembno nadgradil George R. R. Martin, ni več mogoče obravnavati kot pogrošno literaturo?
Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb.
A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov.
Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirani oznaki v angleščini mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Zakaj žanra, ki ga je pred osmimi desetletji s Hobitom izumil J. R. R. Tolkien, v zadnjem času pa ga je z Igro prestolov pomembno nadgradil George R. R. Martin, ni več mogoče obravnavati kot pogrošno literaturo?
Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb.
A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov.
Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirani oznaki v angleščini mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Plesalka, pevka in performerka Irena Tomažin se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem glasu. Po eni strani ji je blizu avantgardno, eksperimentalno petje, o čemer se lahko prepričamo, če poslušamo njeni plošči Crying Games (2011) in Okus tišine (2014), no, po drugi plati pa jo privlači raziskovanje starih, ljudskih glasbenih tradicij. V tem smislu je letos tudi pripravila Srečevanja glasov, precej zajetno knjigo pogovorov s sodobnimi poustvarjalci oziroma reinterpreti slovenskih in drugih slovanskih ljudskih pesmi. O glasu v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah se je v tokratnem Kulturnem fokusu z Ireno Tomažin pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred natanko štirimi stoletji in pol je bila v 400 izvodih v nemškem Tübingenu natisnjena Trubarjeva Cerkovna ordninga, ki danes velja za eno najpomembnejših knjig slovenskega protestantskega slovstva. Glavni namen Cerkovne ordninge je bil urediti in utrditi življenje ter delovanje slovenskih evangeličanskih cerkva, zaradi česar jo nekateri poznavalci označujejo za prvo slovensko pravno besedilo. A naj je bil njen pomen še tako velik, usoda štiristotim natisnjenim izvodom Cerkovne ordninge ni bila naklonjena in danes tako obstajata le še dva. Eden – tisti, ki ga hranijo v knjižnici v bavarskem Memmingenu – je ta teden prišel na posodo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti pripravili tudi razstavo, ki jo je zasnoval jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Zato bo tokratni Kulturni fokus posvečen Cerkovni ordningi. Gost pred mikrofonom bo prav dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kras ima Srečka Kosovela; Prekmurje Miška Kranjca in Ferija Lainščka; Koroška Prežihovega Voranca in Florjana Lipuša; zgornje Posočje Ivana Preglja in Cirila Kosmača. Kaj pa slovenska Istra? Kdo izmed slovenskih pisateljev je ovekovečil ta kos naše zemlje? In kakšna se sploh kaže Istra skozi prizmo naše sodobne književnosti? Kaj vse v krajih med Črnim Kalom in Dragonjo vidi pisatelj, česar ne vidi izletnik? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Četrtega julija je na Ljubljanskem gradu odprla vrata razstava del Lojzeta Spacala, naslovljena Matrica-grafika-slika. Projekt so sicer že pred časom zasnovali v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj in lani je ta razstava gostovala v Murski Soboti, Kranju in Slovenj Gradcu. No, varianta razstave, ki je zdaj na ogled v Ljubljani, pa je vendarle kar precej drugačna od tiste, ki so si jo ljubitelji likovne umetnosti lahko ogledovali v Prekmurju, na Gorenjskem in Koroškem, saj so jo njeni avtorji zdaj oplemenitili še z nekaterimi manj znanimi Spacalovimi zgodnjimi deli, ki so v Slovenijo pripotovala iz italijanskega zamejstva. Tako je zdaj pred obiskovalcem razstave na Ljubljanskem gradu prava pravcata retrospektiva Spacalovega ustvarjanja – od njegovih prvih del še iz tridesetih let dvajsetega stoletja, do zadnjih grafik, ki jih je umetnik ustvarjal v devetdesetih letih. O Spacalovem življenju, delu in, seveda, tudi o ljubljanski razstavi smo sev tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z ugledno umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, Bredo Ilich Klančnik, ki je Matrico-grafiko-sliko tudi postavila v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu se bomo odpravili v burna dvajseta, trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja, kjer bomo spremljali usodo krivično pozabljene slovenske pisateljice Milene Mohorič. Naš vodnik pri tem bo univerzitetni predavatelj, teatrolog, dramaturg, kritik, urednik, prevajalec in pisatelj, doktor Lado Kralj, ki je o Mileni Mohorič napisal in pri založbi Beletrina pred nedavnim izdal roman, naslovljen Če delaš omleto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
So mesta, katerih prispevka k zgodovini človeštva ni mogoče preceniti. Med njimi je brez najmanjšega dvoma tudi Rim. Večno mesto. Mesto, v katerega vodijo vse poti. Več kot pol tisočletja sedež morda najpomembnejšega imperija na evropskih tleh, že dve tisočletji duhovno in administrativno središče katolicizma. Ko se od flavijskega Koloseja sprehodimo do bazilike svetega Petra, ki so jo gradili po načrtih Bramanteja, Michelangela in Berninija, se pred nami razgrne zgodovina evropske umetnosti v polnem sijaju. In kdor misli, da je Rim v zadnjem času izgubil svoj skrivnostni mik, se, kot potrjuje tudi Velika lepota, z oskarjem nagrajeni filma Paola Sorrentina, slej ko prej moti. Toda: kako se lotiti ogleda takega mesta? Kaj obiskati in čemu se ogniti, kje zajeti zrak s polnimi pljuči in kdaj pospešiti korak ter preprosto iti dalje? – Tu je lahko v pomoč knjiga Rim priznanega avstralskega umetnostnega zgodovinarja Roberta Hughesa. Avtor svoje neprekosljivo znanje o rimskih freskah, skulpturah, kupolah, trgih, palačah in fontanah prepleta z globokim razumevanje politične, religiozne in gospodarske zgodovine mesta. A to še ne pomeni, da bralci z Rimom Roberta Hughesa v roke dobivamo težko umljivo, strokovnjaško knjigo. Prav nasprotno; Hughes je svoje pisanje intoniral izrazito osebno; zdaj je anekdotičen, zdaj meditativen, vseskozi pa prijetno kramljajoč. O tej sladostrastni knjigi in o mestu, o kateri govori, bomo spregovorili v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo doktorica Nada Grošelj, ki je Rim Roberta Hughesa za založbo Modrijan pred kratkim prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Legendarni urednik Zdravko Duša je vse od leta 1987 pa do letošnje pomladi skrbel za knjižni program Cankarjeve založbe. Skozi njegove roke je šlo na stotine knjig. Med drugim je bdel nad elitno zbirko, ki je prinašala najtehtnejše svetovne romane prejšnjega stoletja, pomagal je pri debelih leksikonih, skrbel za edicijo, ki bralcem ponuja sodobno slovensko poezijo, in še bi lahko naštevali. Če ob vsem tem upoštevamo še dejstvo, da je Duša tudi priznan scenarist in prevajalec, da se je kot avtor podpisal pod reklamni slogan Slovenija, moja dežela in da je bil svetovalec za področje literature pri mariborski Evropski prestolnici kulture, tedaj je jasno, da iztočnic za pogovor z njim še zdaleč ne manjka …Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov