Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.

Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.

A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière, od čigar rojstva prav letos minevajo štiri stoletja. In če je tako, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako se mu je uspelo vzpeti na sam vrh dramatskega Parnasa?

Prav to je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili teatrologinjo, dramaturginjo in esejistko dr. Diano Koloini, ki je pri založbi LUD Literatura pred nedavnim objavila intrigantno, Molièru posvečeno razpravo Slabo poznate naših src tančine, v kateri je analizirala ženske like v Molierovih komedijah. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

Foto: Moliere (Wikipedia, javna last)