Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?
24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.
Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?
Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.
foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?
24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.
Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?
Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.
foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, eden utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti, pisec številnih učbenikov, ki so jih pri pouku književnosti uporabljale generacije naših srednješolcev, je, kajpada, vse življenje pisal o pesmih in romanih, dramah in novelah, ki so jih napisali drugi. Zdaj pa je pred našo javnost stopil kot avtor Umetnikov in meščanov, literarno izbrušene avtobiografije, v kateri pripoveduje o svojem odraščanju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, o umetnikih, ki so zahajali v atelje njegovega očeta, priznanega kiparja Tineta Kosa, in o uglednih ljubljanskih meščanih, ki jih je spoznaval prek svoje mame, Katje Kos. Tako smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, kako so se deškim očem Janka Kosa razkrivali takšni orjaki slovenske kulturne zgodovine, kot so bili filozof France Veber, slikar France Mihelič, pesnik Dane Zajc ali literarni zgodovinar Taras Kermauner. Z akademikom Kosom se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Blues danes velja za nemara osrednji prispevek afroameriških glasbenikov v svetovno zakladnico popularne godbe. Toda blues že dolgo ni več najpopularnejša glasbena zvrst med samimi Afroameričani, ki zdaj že nekaj desetletij raje poslušajo soul, rap in hip-hop. Kaj se je torej zgodilo, da dandanes po bluzu posegajo predvsem visoko izobraženi belci, in kaj to pomeni za umetniško moč sodobnega bluza, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
World music ali, po slovensko, glasba sveta, je žanrska oznaka, s pomočjo katere svetovna glasbena industrija že kar nekaj desetletij potencialnim poslušalkam in poslušalcem ponuja izdelke, pod katere se podpisujejo glasbeniki najrazličnejših tradicij – tako, na primer, jamajškega menta pa kolumbijske cumbie, maroške gnawe in južnoafriške qwele, pakistanskega qawalija ali, ne nazadnje, balkanske ljudske glasbene tvornosti. Pa je to prav? Ali teh glasbenih tradicij ameriškemu in zahodno-evropskemu poslušalstvu res ni mogoče predstaviti drugače kakor s pomočjo rokohitrskega marketinškega prijema, ki brez slehernega spoštovanja do njihove raznolikosti in unikatnosti v isti koš meče ne le jabolka in hruške, ampak tudi kivije, papaje in, za dobro mero, še kak korenček in blitvo? O tem je beseda tekla v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, magister Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Številni kantavtorji pišejo besedila, ki jih potem njihovi poslušalci označijo za poezijo. Precej redkeje pa se zgodi, da pesnik svoje pesmi obdela tako, da so primerne za uglasbitev. No, prav tega se je lotil pesnik in gledališki režiser Jure Novak, ki je ob pomoči multiinstrumentalista Uroša Buha pesmi, objavljene v svoji drugi zbirki, preoblikoval v malo kantavtorsko malo pa pankersko-grandžersko navdahnjene komade, ki jim lahko prisluhnemo na še čisto sveži plošči Natriletno kolobarjenje s praho, ki je izšla pri založbi Celinka. O tem, kako blizu sta si pravzaprav poezija in sodobna popularna godba in kako težko ali lahko je prehajati mejo med njima, je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Z Juretom Novakom se je pogovarjal Goran Dekleva. (foto: Ivian Kan Mujezinović)
Glede na to, kako popularna je harmonika na Slovenskem, je precej presenetljivo, da smo šele ob koncu leta 2014 dobili prvo obsežnejšo razpravo o zgodovini tega instrumenta izpod peresa kakega slovenskega avtorja. Pa to ni kar katerikoli avtor, ampak eden naših najpomembnejših, mednarodno najbolj uveljavljenih harmonikarjev – Bratko Bibič. Ob izidu njegove Harmonike za Butalce smo Bratka Bibiča povabili tudi pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Opus skladatelja Davorina Jenka - od njegove smrti mineva 100 let - Slovencem ni prav dobro znan, z izjemo nekaterih zborovskih skladb, kot sta na primer Lipa in Naprej zastava slave. Ta pevovodja, dirigent in glasbeni pedagog je najustvarjalnejši polstoletni del svojega življenja preživel v Srbiji. O njegovi glasbi za gledališče je pred kratkim v samozaložbi in s podporo združenja SAZAS izšla knjiga dr. Henrika Neubauerja. V Kulturni fokus je avtorja povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Wikipedia
Ste vedeli, da je Oton Župančič ob večerih s prijatelji rad posedal v ljubljanski gostilni Pri Kolovratu? Ali pa da se je Tomaž Linhart z Jožefino Detela, sicer hčerjo znanega ljubljanskega gostilničarja, poročil leta 1787 v ljubljanski cerkvi svetega Vida? Zanimivo je tudi, da so dijakinje ljubljanskega liceja na pogrebu Antona Aškerca nosile petnajst lipovih vencev z naslovi pesnikovih knjig … Vse te in številne druge biografske podatke iz življenj slovenskih književnikov je mogoče najti v še svežem Literarnem atlasu Ljubljane, ki je bil – najbrž prav nič presenetljivo – tudi v središču pozornosti tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Po petindvajsetih letih delovanja na slovenski umetniški sceni je Alenka Pirman svoj raznolik opus, ki sega od beleženja mimobežnih pogovorov v dvigalih do zbiranja nemških izposojenk, nad katerimi vihajo nosove jezikovni puristi, strnila na obsežni retrospektivni razstavi Zbrana dela, ki bo med novembrom 2014 in marcem 2015 na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Ob tej priložnosti smo Alenko Pirman povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Smeh je, pravijo, hitro pokvarljivo blago. Čemur so se naši predniki smejali na ves glas, bo nam na obraz slej ko prej privabilo le zadržan nasmešek. In vendar nekateri komediografi ostanejo živi dolga stoletja. Tak je prav gotovo Jean-Baptiste Poquelin Moliere, znameniti avtor del kot so Namišljeni bolnik, Tartuffe, Ljudomrznik, Žlahtni meščan ter Don Juan ali kamniti gost. Pa tu ne gre le za to, da se Molierovim igram smejemo današnji obiskovalci gledališč. Zelo pozorno ga še vedno berejo tudi sodobni dramatiki. In slovenski književniki pri tem niso nobena izjema. Kako torej tri stoletja in pol star humor navdihuje sodobne ustvarjalce, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokratni Kulturni fokus smo posvetili morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na zgornji posnetek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V četrtek, 16. 10., je na Ravnah na Koroškem odprl vrata jubilejni, deseti Festival slovenskega jazza. Ob tej priložnosti se bomo zvokom, ki jih pričarajo trobente in saksofoni, posvetili tudi v nocojšnjem Kulturnem fokusu. Vendar to ne pomeni, da bomo v prihodnjih minutah govorili o konkretnem dogajanju na Ravnah. Ne; naše pozornosti bo deležen na septembrskem portoroškem filmskem festivalu prikazani dokumentarec Čas za improvizacijo, ki skuša v uri in pol naslikati skupinski portret mlajše generacije sodobnih slovenskih džezistov. Kako je pravzaprav videti ta portret, ki so ga med letoma 2011 in 2014 ustvarjali idejna vodja projekta in so-režiserka Tina Lešničar pa so-režiser in snemalec Janez Stucin ter montažerka Ivana Fumić, je preverjal Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov