Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine

Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le ene različice knjižnega jezika – ampak kar dve. Prvo, starejšo, tisto, ki se je začela razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa druga? – Ta se je po zaslugi evangeličanskih duhovnikov – v tem kontekstu velja omeniti vsaj Franca Temlina, Mihaela Severja Vanečaja ter Štefana Küzmiča – začela razvijati od prve polovice 18. stoletja dalje na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in jo danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. Sodobni jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji ugotavljajo, da je slovstvena produkcija v tem jeziku – pa čeprav ga pozna le malokdo z desnega brega Mure – slej ko prej odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja.

Prav zato smo v središče tokratnega Kulturnega fokusa umestili figuro Štefana Küzmiča, bržčas najpomembnejšega, najzmožnejšega izmed utemeljiteljev prekmurske knjižne norme, od čigar rojstva letos mineva natanko tristo let. Kako je Küzmič živel, kaj je pravzaprav ustvaril in kakšno mesto gre njegovi zapuščini v širšem kontekstu slovenske kulturne zgodovine, smo preverjali v pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem, izvrstnim poznavalcem Küzmičevega časa in dela, predavateljem na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Markom Jesenškom.

foto: naslovnica druge izdaje Küzmičeve Nove zaveze iz leta 1817, detajl (Wikipedija, javna last)