Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi

Danes opera prejkone ni vključena v vsakodnevne kulturne navade širših slojev, ampak je bolj ali manj stvar redkih glasbenih sladokuscev. Verjetno si zato težko zamislimo, da je bila nekoč ne le zelo razširjena, ampak kar ena osrednjih umetniških zvrsti ter igrala močno kulturno in ponekod tudi družbeno vlogo, morda skorajda tako, kot jo je nekje od sredine 20. stoletja naprej v naših življenjih začel igrati film. In vendar je v 19. stoletju opera v evropskih družbah zasedala prav takšno središčno mesto. Kako je torej mogoče, da je umetniška zvrst - ki je bila še stoletje prej bolj ali manj zabava plemiške aristokracije, tudi danes pa jo okušajo le še redki operni navdušenci - v nekem trenutku dobila tolikšno pozornost v vseh pomembnejših mestih naše celine, od Neaplja, Benetk in Pariza, pa do Dunaja, Berlina in celo Moskve? Ter kako se skozi opero zrcalijo velike premene, ki so jih v tem prelomnem stoletju doživljale na novo industrializirane evropske družbe, polne prebujajočih se nacionalnih gibanj in vzpenjajočega se meščanstva ter vedno bolj modernih idej, ki so vse težje sobivale z v veliki meri po starem ukrojenem svetu? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govoril z dr. Gregorjem Pompetom z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pri tamkajšnji založbi nedavno izdal knjigo z naslovom Opera in glasbena drama v 19. stoletju. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: odrska postavitev Francesca Bagnara za uprizoritev opere Križar v Egiptu Giacoma Meyerbeerja leta 1824, Wikipedija