Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.
Fotografija:
iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.
Fotografija:
iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Je slovenščina le robat in okoren jezik nekega neukega, na zgodovinsko anonimnost obsojenega ljudstva – ali pa je, nasprotno, kompleksna, gibčna in prefinjena govorica, s pomočjo katere se lahko Slovenci izražamo tako dobro kot katerikoli drug narod in navsezadnje ustvarimo kulturne artefakte občečloveške vrednosti? – To vprašanje je dolgo zaposlovalo naše vrhunske intelektualce. Protestantski pisci so hoteli dokazati polnokrvnost slovenščine s prevajanjem Svetega pisma, Prešeren pa je isti cilj zasledoval s prevzemanjem in adaptiranjem klasičnih italijanskih pesniških oblik, predvsem, jasno, soneta. V obeh primerih je šlo, kot vidimo, za preverjanje izrazne okretnosti slovenščine ob prevajanju, ob posrednem primerjanju slovenskega z drugimi jeziki, slovenske z drugimi slovstvenimi oziroma književnimi tradicijami. Tako menda ni presenetljivo, da se je v zadnji tretjini 19. stoletja, ko je bilo narodno gibanje v polnem zamahu in je večina dvomov o vitalnosti slovenskega jezika in kulture že izginila, vendarle pojavila še potreba po ultimativnem prevajalskem preizkusu: v slovenščino prevesti Hamleta, ki je takrat – prav kakor danes – veljal za ključno, osrednje delo vse evropske civilizacije. Prvi celovit prevod Shakespearove tragedije v slovenski jezik, za katerega je ob naslonitvi na predhodno delo Dragotina Šauperla poskrbel Ivan Cankar, je bil nato pripravljen leta 1899. Toda s tem se zgodba o Hamletu in Slovencih še zdaleč ni končala. V naslednjih 120 letih je bila igra o danskem kraljeviču namreč prevedena še petkrat, še več pa je bilo, kajpada, različnih odrskih uprizoritev. In ko motrimo to množico slovenskih Hamletov, ko opazujemo, v čem so si podobni, v čem pa se tudi razlikujejo, ko preverjamo, kako so se v času spreminjale prevajalske konvencije, lahko navsezadnje ugledamo precej širši tok premen in sprememb, ki mu je bila od konca 19. stoletja podvržena celotna slovenska kultura. Tak je vsaj vtis, ko prebiramo monografijo Hamlet med Slovenci, ki jo je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim izdala prevodoslovka, dr. Marija Zlatnar Moe. Do kakšnih ugotovitev se je dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: primerjava Jesihovega in Župančičevega prevoda odlomka iz znamenitega Hamletovega monologa (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Bolj ko se Kitajska uveljavlja kot ključna velesila 21. stoletja, ki je svoj gospodarski, politični, vojaški in kulturni vpliv sposobna širiti po vseh celinah, bolj nujno se zdi, da bi se temeljito seznanili z njeno notranje raznoliko filozofsko tradicijo in tisočletja starimi umetnostnimi praksami, z njenimi religijskimi predstavami, ljudskimi običaji, vsakodnevnimi življenjskimi navadami, okusom za lepo in etično-moralnimi vrednotami. To pa za nas, prebivalce stare celine, utegne predstavljati precejšen problem. Pa tu ne gre le za to, da se je kitajska civilizacija dolga stoletja razvijala brez slehernega omembe vrednega stika z evropsko, zaradi česar se nam lahko celo v globaliziranem svetu še vedno zdi poudarjeno oddaljena. Ne; zadrege in prepreke so slej ko prej bolj otipljive, nemara tudi bolj prozaične. Kitajščina pač ne sodi v družino indoevropskih jezikov, njena logika je preprosto drugačna, tisoči pismenk, ki se jih mora naučiti, kdor želi brati kitajske knjige, pa se zdijo še nekoliko trši oreh. Kako se torej, če se zdi jezikovni prepad preprosto preširok, sploh približati duhu kitajske civilizacije? – Odgovor gre nemara iskati pri tistih umetnostnih praksah, ki so v svojem jedru neverbalne. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu v precep vzeli tradicionalno kitajsko slikarstvo. Gre za skoraj tri tisoč let staro, neprekinjeno umetnostno tradicijo, iz katere je menda mogoče razbrati nekaj ključnih odgovorov na vprašanje, kako Kitajci pravzaprav gledajo na svet, kako vidijo človekovo mesto v njem, v čem vse prepoznavajo lepoto, resnico in dobroto. Tradicionalno kitajsko slikarstvo nam je pomagala spoznati umetnostna zgodovinarka in sinologinja, predstojnica Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wang Fu – Bambusove mladike z oblaki in koreninami v gošči; zgodnje 15. stoletje (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Z razpadom Jugoslavije je pri nas v precejšnji meri upadel interes za umetnostne prakse in umetnike, ki so določali kulturni utrip v nekdanji skupni državi. A ta pozaba le ni zajela kar vseh ustvarjalcev iz bivših jugoslovanskih republik. Tako menda še naprej z užitkom beremo romane Meše Selimovića in Miroslava Krleže ali gledamo filme Dušana Makavejeva in Emirja Kusturice. No, še naprej pa nas močno fascinira tudi znameniti hrvaški kipar Ivan Meštrović. Da na Slovenskem zanimanje za ustvarjalnost tega umetnika resnično ostaja živo, dokazuje tudi razstava Meštrovićevih skulptur v Ljubljani. Čeprav je razstava Ivan Meštrović – telesnost in erotika v kiparstvu svoja vrata odprla že sredi februarja, galerija Cankarjevega doma te dni prav nič ne sameva. Obiskovalcev, željnih soočenja z Meštrovićevim genijem, pač ne manjka. Toda zakaj je ta kipar, od čigar smrti navsezadnje mineva že več kot pol stoletja, tako priljubljen? S čim je pravzaprav začaral občinstvo ne le pri nas, ampak tudi drugod po stari celini, kjer velja za enega osrednjih kiparjev dvajsetega stoletja? – To vprašanje smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč pesnik in pisatelj ter umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek, ki najbolj zvedave obiskovalce Meštrovićeve razstave občasno tudi vodi med skulpturami velikega kiparja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivan Meštrović - Plesalka, 1911 (Goran Dekleva)
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o hibridih. To je vsaj malo presenetljivo, če pomislimo, da Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »hibrid« opredeli kot potomca staršev z različno dedno osnovo, kot križanca torej, in v nadaljevanju gesla ponudi tale primer: »Hibrid iz visokega in nizkega graha«. Besede, ki je bila v središču naše tokratne oddaje, se torej dovolj očitno držijo pomenske konotacije iz polja biologije. A če pokukamo med platnice knjige Hibridni žanri predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana, ki je pred nedavnim izšla pri založbi LUD Literatura, tedaj hitro ugotovimo, da koncept hibrida že več desetletij s pridom uporablja tudi znanost, ki se ubada s preučevanjem besedne umetnosti. Z njegovo pomočjo literarna veda namreč lažje ter interpretativno bolj plodno obravnave eseje, potopise, avtobiografije in številne druge žanre, v katerih se polnokrvno umetniško pisanje križa oziroma prepleta s filozofijo, zgodovino, geografijo, religijo in drugimi disciplinami človekovega duha, da bi navsezadnje ustvarilo hibridna dela, ki – paradoksalno – obenem so in niso čista literatura. Kako se v takih delih spajajo umetniške ter neumetniške prvine in zakaj pravzaprav naš čas tovrstne križance visoko ceni, smo preverjali v pogovoru z dr. Juvanom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ko si je ogledal 17 tisoč let stare jamske slikarije v francoskem Lascauxu, je Pablo Picasso menda pripomnil, da likovni ustvarjalci v eonih, ki so minili od vznika prazgodovinske umetnosti, v bistvu niso izumili ničesar novega. Druga zgodba pa pravi, da se je po ogledu slik v španski jami Altamira pridušal, da je vse, kar je v polju likovne umetnosti nastalo pozneje, pravzaprav dekadenca. Ali je Picasso resnično izrekel te besede ali ne, se njegovi biografi prepirajo še danes, a eno je gotovo – tehnično mojstrstvo prazgodovinskih umetnikov je neizpodbitno dovršeno, živa moč njihovega stvariteljskega izraza pa jemlje sapo. In vendar je treba reči, da imamo z recepcijo jamskih slikarij, umetelno graviranih kosti, nakita iz pobarvanih školjk in drobnih kipcev iz slonovine oziroma mamutovine nekaj zagatnih težav. Manjka nam namreč kontekst. Ker ljudje prazgodovine niso poznali pisave, ne vemo prav natanko, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom so prvi umetniki ustvarjali svoje podobe. Je bila ta umetnost uporabljana v kultnih praksah in šamanističnih ritualih? Je izražala družbeni status posameznikov v prazgodovinskem plemenu? Je bila njena funkcija čisto preprosto zgolj dekorativna? – Ugank je, skratka, veliko, njihovo skrivnostnost pa seveda le še stopnjuje dejstvo, da se je do danes ohranil le manjši del prazgodovinske umetnosti. A obupati le ne gre; vsako leto namreč arheologi odkrijejo kaj novega in pomembnega, naše znanje o prazgodovinski ustvarjalnosti pa – vsem objektivnim preprekam navkljub – zlagoma narašča. Zato smo se v tokratnem Kulturnem foksu spraševali, kakšna je pravzaprav raven našega današnjega vedenja o umetnosti kamene dobe. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja pred mikrofonom, dr. Simona Petru, predavateljica na Oddelku za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorica knjige Paleolitska umetnost : magija podobe ali podoba magije. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. fozo: polikromni bizon, Altamira, približno 15500 let pred sedanjostjo (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kmečki upori na Slovenskem, ki so potekali nekako od konca 15. do srede 18. stoletja, so že dolgo stalnica zgodovinskih učbenikov v naših šolah. Pred drugo svetovno vojno so bili osvetljevani predvsem v luči narodno-prebuditeljskih idej, ki so od druge polovice 19. stoletja razgibavale naše pradede in prababice, no, po letu 1945 pa je bil v duhu socializma v ospredju zlasti njihov razredni značaj. Danes, ko imamo lastno nacionalno državo, ko vsaj polovica Slovencev živi v mestih in ko je tudi socializem že del zgodovine, bi si lahko mislili, da so bili kmečki upori dokončno prekvalificirani v manj zanimivo, nemara celo obrobno poglavje naše preteklosti. A ni čisto tako – ne le da niso izginili iz naših šolskih učbenikov, če je soditi po knjigi Leukhup!, zborniku znanstvenih razprav, ki je pred kratkim izšel pri Slovenski matici, še vedno živo zaposlujejo številne slovenske zgodovinarje, sociologe, etnologe in druge humaniste. Zbornik je sicer nastal na podlagi simpozija ob 500-ti obletnici slovenskega kmečkega upora iz leta 1515, a v njem zbrane razprave – več kot dvajset jih je – kažejo, da kmečki upori tudi po pol tisočletja nosijo dragoceno sporočilo današnji sedanjosti. Dr. Sašo Jerše, ki je za zbornik poskrbel po uredniški plati, tako celo piše, da nas nagovarjajo kot metafora za človeške eksistencialne stiske. Kaj moramo torej nujno vedeti o kmečkih uporih? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jeršeta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: slovenski kmečki upor 1515, bitka pri Celju (Wikipedia)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Homerjeva Odiseja je danes stara več kakor 2700 let in velja za tisto literarno delo, ki je postavilo temelje ne le zahodni književnosti, ampak kar vsej civilizaciji; v njej naj bi bil podan, kakor ugotavljajo številni znanstveniki oziroma interpreti, odgovor Zahoda na tisto večno vprašanje: kaj pomeni biti človek? Kakšen je torej ta odgovor? – To smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč antropologinja antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Odisej v podzemlju, grško vazno slikarstvo, 4. st. pr. n. št. (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Slovenci o sebi pogosto mislimo, da smo bodisi žrtve zgodovine – in takrat, na primer, govorimo o ječanju pod tisočletnim nemškim jarmom – bodisi majhni opazovalci velike zgodovine, ki so jo ustvarjali veliko slavnejši narodi. A morda je čas, da se takemu simplicističnemu pojmovanju svoje preteklosti odpovemo. Slovenci pač nismo bili vselej samo žrtve ali nič hudega sluteči očividci. Kdaj pa kdaj smo bili menda tudi (so)storilci. To se, denimo, razkriva tudi a propos morda najtemnejšega poglavja v zgodbi o evropski civilizaciji, a propos antisemitizma torej. V preteklosti je namreč imela ideologija antisemitizma na Slovenskem številne in glasne podpornike, ki so si pri širjenju svojih strašljivih idej mestoma pomagali tudi z umetnostjo. V tem smislu je nadvse poveden obsežen raziskovalni projekt, ki se ga je že pred časom lotila literarna znanstvenica in religiologinja dr. Irena Avsenik Nabergoj. Dva sadova njenega tozadevnega znanstvenega napora sta zdaj pred nami; gre za knjigi Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi ter Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu, ki sta izšli pri Slovenski matici, no, tretja knjiga, ki bo pretresla antisemitske predsodke, vpisane v artefakte slovenske kulture, še posebej slovenske književnosti, pa nastaja prav zdaj. Do kakšnih spoznanj se je dr. Avsenik Nabergoj dokopala, smo v pogovoru z avtorico pa tudi z zgodovinarjem Borisom Hajdinjakom, sicer tudi direktorjem javnega zavoda Sinagoga Maribor, večer pred svetovnim dnevom spomina na holokavst preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: G. S. Newton - Shylock in Jessica iz Beneškega trgovca, 1830 (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Ko so arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati Pompeje, so presenečeni ugotovili, da so zidovi starorimskih hiš popisani z vsakovrstnimi grafiti. Videti je torej, da sta grafit in urbano življenje nerazdružljivo povezana od začetkov pa do danes. Videti je, da celo svetovni splet z možnostmi anonimnega komentiranja ni izčrpal potrebe po grafitiranju. Toda – zakaj? Zakaj ljudje čutimo kompulzivno potrebo po tem, da bi nekaj narisali ali napisali na javnem prostoru? In kaj pravzaprav je ta »nekaj«; kaj hočemo z grafitom sporočiti? Kaj političnega ali družbeno kritičnega? Morda raje kaj obscenega ali zabavnega? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Kulturnem fokusu pretresali ob pomoči grafitov, ki jih najdemo v Ljubljani. Pred mikrofonom smo namreč gostili etnografinjo mag. Heleno Konda, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdala obsežno monografijo Grafiti v Ljubljani : zgodovina, grafitarji, mesto. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: grafiti pred ljubljanskim Rogom (Wikimedia Commons)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov