Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene.
Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij?
To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek.
foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene.
Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij?
To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek.
foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Med glasovi, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, eden najbolj izrazitih, neposnemljivih, idiosinkratičnih prav gotovo pripada Tonetu Škrjancu. Drugače rečeno: Škrjanec piše kakor nihče drug. V antologiji Mi se vrnemo zvečer, cvetoberu mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, je literarni zgodovinar Matevž Kos Škrjančevo pisavo označil kot poezijo »trenutka, prijateljstva, minimalistične štimunge in njene presežnosti, v kateri se zaustavi čas.« No, ko je pred 15 leti Kos pisal te besede, je bil Škrajnec avtor vsega štirih pesniških knjig. Danes bralke in bralci lahko posegamo po več kot desetih, zadnji med njimi, Dihaj, pa je pred kakimi 14 dnevi pripadla Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta. Kako se je v desetletju in pol dopolnila, razširila oziroma spremenila Škrjančeva poezija? – Če je soditi po utemeljitvi, ki jo je letošnja Veronikina žirija spisala ob Dihaj, ne prav veliko, saj žiranti govorijo o izmojstreni poetiki ležernega obstranca, kar se nekako prilega stališču, ki ga je izrazil že Matevž Kos. A po drugi strani ne gre spregledati, da so člani strokovne komisije, ki je nagradila Dihaj, tudi zapisali, da sta Škrjančeva ležernost in brezusodnost pravzaprav varljivi. Kaj se torej skriva pod površjem Škrjančevih pesmi? – To je vprašanje, ki nas v je pogovoru s Tonetom Škrjancem zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
»Zgodovina knjige je zgodovina hierarhičnih prerazporejanj dveh dominant, ki knjige zaznamujeta vse od začetka: poslanstva in posla,« v svoji najnovejši knjigi Izdati in obstati piše priznani pisatelj, literarni urednik in univerzitetni predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Andrej Blatnik. Poslanstvo in posel, torej. No, ko listamo naprej po Blatnikovi kritični diagnozi sodobnega svetovnega in slovenskega knjižnega sistema, se slej ko prej pokaže, da ima naš čas posluh predvsem za posel. Zdi se, da je naša kultura v knjigi vse bolj pripravljena videti blago, s katerim ni le mogoče, ampak celo je treba predvsem trgovati. Obenem pa se v očeh številnih protagonistov, ki pomagajo poganjati globalni knjižni obrat, druge konsideracije – da namreč knjige izpričano lahko spreminjajo življenja posameznikov in celo preobračajo tok zgodovine – umikajo v ozadje. Je to poblagovljenje knjige zanesljiv znak, da je naša civilizacija intelektualno in moralno bankrotirala? – Andrej Blatnik se takim enostavnim, bombastičnim in apokaliptičnim zaključkom sicer izogiba, ugotavlja pa, da se spričo založniškega imperativa kovanja dobička za vsako ceno spreminja še marsikaj drugega – od načinov, kako in koliko beremo bralke in bralci, do načinov, kako in koliko pišejo pisateljice in pisatelji. Kako se torej v 21. stoletju preobraža celotno književno polje? Kaj se je spremenilo za pisatelje, kaj za založnike, urednike, prevajalce in kritike in kaj za bralce? Kako so se, navsezadnje, spremenile knjige same? – To so vprašanja, ki so nas v pogovoru z dr. Andrejem Blatnikom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Livraria Lello & Irmao, Porto, Portugalska (Patrick Donovan; Flickr)
V Narodnem muzeju Slovenije si bo mogoče še pol leta ogledati zlate predmete iz neprecenljive cesarske zbirke Dong Bo Zhai, ki so jih na kitajskem dvoru uporabljali člani dinastije Ming ali pa so bili v času vladanja cesarja Wanlija, izdelani kot darilo. Zlati obrtniški predmeti, ki so jih v grobnici našli šele pred nekaj desetletji, so po različnih poteh zapustili Kitajsko, znova pa jih je odkupil milijarder Peter Kwok, tako da zdaj Xi’anu, kjer je tudi Muzej lepih umetnosti z bogato kitajsko dediščino, predstavljajo del širše zbirke.
Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mikegi (Pixabay)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost je bil japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CC0 Creative Commons, Pixabay
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred nekaj tedni je pri založbi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper izšla knjiga Kultura na koncu jezika, pod katero se podpisujeta sinologinji Tina Čok in dr. Helena Motoh. Avtorici v omenjenem delu skušata predstaviti, kako je – po eni strani – narava kitajskega jezika vplivala na kulturne predstave tradicionalne in sodobne kitajske civilizacije in – po drugi plati – kako so miselni koncepti in kulturne formacije, ki so se v toku dolgih stoletij oblikovali v osrednjem cesarstvu, vplivali na naravo kitajske govorjene in pisane besede. Do kakšnih zaključkov sta se dokopali, smo v pogovoru z dr. Heleno Motoh preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lydia Liu, Flickr
Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred dobrega pol stoletja, aprila 1968, je bil v Washingtonu premierno predvajan kultni film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. Ta po mnenju številnih režiserjev, igralcev, kritikov in tudi povsem običajnih ljubiteljev ni le eden produkcijsko oziroma tehnično najambicioznejših filmov pač pa ga, pravijo, velja preprosto označiti za eno največjih umetnin sedme umetnosti. Nekateri celo trdijo, da gre za delo, ki ga dvajseto stoletje lahko brez posebne zadrege postavi v zakladnico največjih umetnostnih presežkov vseh časov, ob bok Beethovnovi deveti simfoniji, Shakespearovemu Hamletu ali Michelangelovemu Davidu torej. Kaj je torej videti v tistih 149 minutah, kolikor traja Kubrickova Odiseja? S čim neki je ta film prepričal generacije gledalk in gledalcev? S čim vse nam, tudi pol stoletja po nastanku, še vedno jemlje sapo in zaposluje naše možgane? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč sociolog kulture, filmski kritik in esejist, dr. Matic Majcen, ki je pred nedavnim pri založbi Aristej izdal tekoče napisano, lahko berljivo in vendar problemsko poglobljeno knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju : vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: priozr iz Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju (bswise, Flickr)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Po zaslugi filmov, kot so Eraserhead, Modri žamet, Divji v srcu, Resnična zgodba in Mullholland Drive, pa seveda kultne televizijske nadaljevanke Twin Peaks David Lynch danes velja za enega najbolj razvpitih, ekscentričnih, estetsko in intelektualno provokativnih ter občudovanih režiserjev na svetu. Toda 72-letni ameriški cineast se v zadnjih letih bolj kakor sedmi umetnosti menda posveča likovnemu ustvarjanju. Je to le postranska dejavnost, nekakšen neobvezen konjiček, s katerim si Lynch pač krajša čas, medtem ko čaka na tisti pravi, režiserski navdih? – Če je soditi po razstavi David Lynch: Ogenj na odru, ki v prostorih ljubljanskega Mednarodnega grafičnega likovnega centra obiskovalcem od srede aprila na ogled ponuja več kot 70 Lynchevih litografij, serijo akvarelov, nekaj platen in pet eksperimentalnih animiranih filmov, nikakor ne. Še več; likovni kritik Vladimir P. Štefanec je v svoji oceni, ki jo je objavil v časopisu Delo, celo zapisal, da je v primerjavi z deli z razstave Twin Peaks »navadna patetika«. Kakor da, drugače rečeno, šele v njegovem likovnem ustvarjanju pridemo do samega bistva, do trdega, neokrašenega jedra Lyncheve umetniške vizije. Kaj nam torej sporočajo Lyncheva likovna dela? V kakšnem razmerju so do njegovega filmskega stvarjanja in kako dopolnjujejo oziroma nadgrajujejo celostno podobo umetnikovega opusa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč umetnostni zgodovinar Božidar Zrinski, kustos razstave David Lynch: Ogenj na odru. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: David Lynch - She Was Crying Just Outside the House, 1990, olje na platnu (Goran Dekleva)
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o premogu. Pa tudi o smoku, sesu, vožu, zminu, lintvernu in draku. Vse to so namreč stare besede, s katerimi so naši predniki označevali zmaje. Da je teh besed toliko, po svoje priča, kako pomembno mesto so v domišljijskih predstavah prebivalcev slovenskih dežel nekoč zavzemali zmaji. Pa seveda še zdaleč ni šlo le za slovenski prostor. Mitološke zgodbe o bitjih, ki so malo kača, malo ptica in malo krokodil, so namreč pradavne – po mnenju nekaterih raziskovalcev so celo starejše od 6000 let –, najdemo pa jih povsod tam, kjer so vzniknile civilizacije: v srednji Ameriki in na Kitajskem, v Indiji in na Bližnjem vzhodu, v Afriki in na obalah Sredozemlja. In če pogledamo danes popularne zgodbe, ki so jih napisali ali jih še pišejo J. R. R. Tolkien, G. R. R. Martin in J. K. Rowling, hitro postane očitno, da so zmaji tudi danes pri polnih močeh. Kako je to mogoče? S čim je zmaj pravzaprav tako trajno uročil našo domišljijo? Kakšne vse simbolne pomene smo mu ljudje pripisovali skozi zgodovino, da je ob vseh spremembah, ki so sicer pretresle polja tehnologije, verovanjskih predstav in družbenih odnosov, še danes najbolj prepoznavna mitološka pošast? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z arheologom in kustosom pri Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom, ki je pripravil razstavo Zmaj vseh zmajev, ki je ob koncu aprila odprla vrata na Ljubljanskem Gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Marka Freliha Zmaj vseh zmajev na Ljubljanskem gradu (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov