Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
V Mariboru so podelili Glazerjeve nagrade za dosežke na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec. Glazerjeve listine za posamezne dosežke akademski slikar Gregor Pratneker, ena najvidnejših slovenskih sopranistk sodobnega časa Nika Gorič in muzejski svetovalec Uroš Dokl, ki je v prostor umestil in v muzejski arhiv zapisal zgodovino rolkanja v štajerski prestolnici.
Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.
Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.
Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.
Kitajska, Rusija, Latvija, Srbija, Gvatemala, Peru. To je le nekaj krajev ali bolje prostorov, ki jih vidimo na fotografijah Klavdija Slubana. Ter seveda Francija in Slovenija. Sluban je namreč francoski fotograf slovenskega rodu, ki je otroštvo preživel v Livoldu, vasici pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz. Zdaj razstavlja v Ljubljani, v Galeriji Jakopič je na ogled njegova največja pregledna razstava doslej, ki nosi naslov Nekje drugje Tukaj. Skupaj s kuratorko razstave, dr. Marijo Skočir sta zasnovala povsem nov izbor ciklov, ki na več kot 150 fotografijah predstavlja vrhunce Slubanovega ustvarjanja. Retrospektivni pregled več kot tridesetih let fotografskega dela se začne s ciklom fotografij o zaporih za mladoletnike, te obiskuje od leta 1995, in konča s snegom, ki je zanj neskončen vir navdiha. Razstavo, ki bo na ogled do 25. avgusta, spremlja obsežna fotomonografija, ki je na voljo tudi kot posebna izdaja.
Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?
Monografija z naslovom "Trsta ne damo!" pojasnjuje nekatere novo vidike tržaškega vprašanja, ki je zaznamovalo odnose med Jugoslavijo in Italijo po 2. svetovni vojni. Zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki preučuje mejno območje med Italijo in Slovenijo, je analiziral arhive v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Knjiga poleg zgodovinskih faktov osvetljuje širši kontekst odnosov med narodi na tem območju, pomaga pa tudi pri razumevanju aktualnih mejnih vprašanj v Evropi in po svetu.
Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.
V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.
Z literarnim večerom, na katerem je gostoval španski avtor Pol Guasch se je včeraj začel letošnji festival Fabula. Naš največji praznik literature je uvedel že dogodek Fabula pred Fabulo, na katerem je bil gost, sicer le na daljavo, najbolj prevajan sodobni romunski pisatelj Mircea Cartarescu, ki je v pogovoru omenil, kako pomembno je humorno in sanjavo dojemanje sveta.
Rachel Bright je angleška pisateljica, pesnica in ilustratorka otroških knjig. Slovenska založba Morfen je izdala osem njenih zgodb, ki jih je ilustriral angleški ilustrator Jim Field, v slovenščino pa jih je s polno mero rim, ritma in humorja odlično prevedel Milan Dekleva. Pravljice Rachel Bright so otrokom celega sveta predstavljene tudi v animiranih televizijskih serijah. Med prestižnimi nagradami je popularna avtorica prejela tudi knjižnega oskarja.
Suzana Brborović si je že od nekdaj želela postati umetnica. Z večkrat nagrajeno akademsko se pogovarjamo o pomenu umetnosti v Sloveniji in Nemčiji, kjer je do nedavnega živela, o posebnem ustvarjalnem procesu, pri katerem ji občasno pomaga tudi enoletni sin, in želji, da ustvarja slike, ki so privlačne za misel in oko.
Knežje mesto je te dni središče gledališkega dogajanja. Žarometi 32. Dnevov komedije so uperjeni v osem tekmovalnih in štiri spremljevalne predstave, pa tudi v okrogle mize in delavnice. Svojo vlogo imajo tudi gledalci, ki izbirajo komedijantko ali komedijanta večera in najboljšo komedijo festivala. Vse naštete povezujejo komedija, novo vpraševanje o žanru v slovenskem prostoru in nastavljanje zrcala naši realnosti.
18. Festival gorniškega filma bo od 12. do 17. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju tudi letos predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo. Ogledamo si lahko 35 filmov: osem alpinističnih ter po devet v kategorijah plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura. Festival se bo začel s premiero slovenskega filma Viharnik z roba, prinaša pa tudi fotografsko razstavo direktorja festivala Silva Kara: Od lesenega do zlatega cepina.
Je pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Prevaja iz francoščine in arabščine. Je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Njen prvenec Kozjeglavka, zbirka kratkih zgodb, je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec.
Je pisateljica, prevajalka in urednica. Po zadnji odmevni knjigi Zakaj ne pišem snuje nov roman, nedavno je prispevala spremno besedo k sveže prevedenemu delu Éduarda Louisa Boji in preobrazbe neke ženske, ki je izšlo pri založbi *cf. Od leta 2020 ureja spletni portal Disenz.
Pesnica, skladateljica, performerka in doktorica sociologoje je avtorica sedmih knjig, radijskih oddaj in radijske igre. Je prejemnica dveh nagrad vitez poezije, Zupančičeve ter Jenkove nagrade. V knjigi Kako zveni oblast? preučuje zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju. Njena zadnja pesniška zbirka nosi naslov Ampak kdo?
Pisateljica, prevajalka in novinarka je lani izdala svoj prvenec Težka voda, ki je bil nagrajen na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin.
Je pesnica in kritičarka, nova predsednica društva LUD Literatura ter urednica zbirke Prišleki, ki išče nova imena in objavlja knjižne prvence. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike.
Pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka je izdala že šest romanov ter zbirko kratkih zgodb. Že njen prvenec Koža iz bombaža (2007) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu, njen tretji roman Sušna doba (2013) pa je dobil nagrado Evropske unije za literaturo. Poleg pisateljevanja tudi prevaja, večinoma afriške avtorje.
Neveljaven email naslov