Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.

Knjižnica se je v stavbo, ki ima štiri nadstropja, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki

Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu.

Preglejmo zgodovino: Marija Terezija je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Fond gradiva se je povečeval in licejska knjižnica je po načrtu Antona Tomaža Linharta dobila svoje prostore v prazni stavbi frančiškanskega samostana. Leta 1794 je ta postala zares javna knjižnica za vse, ne le za profesorje in dijake. Vodja te je bil pozneje tudi Matija Čop, ki je začel urejati knjižnične kataloge. Knjižnica potem, na začetku 20. stoletja, za nekaj časa dobi svoj prostor v novi stavbi Poljanske gimnazije. Po prvi vojni, leta 1919, ko postane osrednja univerzitetna knjižnica in začne dobivati obvezne izvode iz vse Slovenije, pozneje še iz celotne Jugoslavije, pa prostor ni bil več primeren, in porodila se je ideja za samostojno stavbo.

Stavba NUK-a je bila sicer le del širšega načrta Plečnikove prenove Ljubljane v novodobne Atene, pravi Samo Kristan, bibliotekar v rokopisni zbirki NUKA. Akropolo si je Plečnik zamislil na gradu, kjer je želel postaviti parlament, nekropola so Žale, agora bi bil Kongresni trg, NUK pa helenistična knjižnica. Graditev je trajala pet let in knjižica se je v stavbo, ki ima štir nadstropja in približno 8400 kvadratnih metrov, vselila spomladi leta 1941, tik preden so v Ljubljano vkorakali italijanski vojaki. Danes Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani več kot dva milijona 700 tisoč kosov gradiva in glavno skladišče je že zapolnjeno. V nekaj letih bo polno tudi skladišče na dislocirani lokaciji.