Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.
Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.
O filmski premieri na sarajevskem festivalu dokumentarnega filma pod okriljem Al Jazeere Balkans ter o grozljivih in nepredstavljivih dogodkih med obstreljevanjem Sarajeva.
Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo ter označiti ključne elemente in probleme, ki se nam zdijo aktualni.
Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?
Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.
Kaj prinaša najstarejši in najbolj relevanten festival med največjimi na svetu?
Prinaša tudi pet nagrajenih plesnih predstav domačih in tujih ustvarjalcev.
V krajinskem parku Polhograjski dolomiti je že osmo poletje zapored odprla vrata Hiša na hribu. Gre za umetniški projekt pod idejnim vodstvom Zvonke Simčič, ki povezuje sodobno umetniško produkcijo s prostori tradicije, podeželskega ter kulturne in naravne dediščine. Damijan Kracina pa je z razstavo 0.22 galerijo Društva likovnih umetnikov Ljubljana spremenil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – najdemo jih na tleh, visijo v prostoru, v okenskih nišah …
Namig za poletne dejavnosti podaja Hana Čeferin, kuratorka Galerije Fotografija in urednica nove revije za sodobno umetnost ETC, ki jo je izdal istoimenski zavod za kulturno dejavnost. V prvi številki revije, izhajala bo enkrat na leto, je predstavljenih 19 mladih umetnikov iz Slovenije in tujine. Revija predstavlja sodobno umetnost od Balkana do Baltika. Njen namen je tudi promocija slovenskih umetniških projektov v tem prostoru.
Z matematičarko, gozdarko in lovko Marijo Jakopin o izginjanju avtohtone vrste jelk zaradi neurij, posledici monokulturnega bukovega gozda in pomenu izobraževanja o gozdu že v osnovnih šolah.
Črnomaljski grajski atrij in staro mestno jedro Črnomlja avgusta vsako leto gostita Festival dobre glasbe, smeha, kulture, športa in kulinarike. Na odru se znajdejo številni priznani gosti, ki na različne načine razvedrijo poletne večere. Začenja pa se tudi Kranj Foto Fest, ki bo mesto za en mesec spremenil v navdihujoče prizorišče. Srečali se bodo vsi, ki bodo želel deliti svoje izkušnje o fotografiji in s fotografijo.
Slovenska umetnica in gledališka ustvarjalka, dramaturginja in režiserka Lea Kukovičič skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive in odkriva nova znanja. Njen novi avtorski projekt, ki nastaja, je gibanje za reševanje moških iz patriarhata – Zadnji Hamlet. Lea Kukovičič je letos tudi članica nove tričlanske kuratorske ekipe 25. mednarodnega festivala Mladi levi. Kaj pa so njeni poletni namigi?
Palme nenehno sprožajo razne razprave. Povsod, kjer jih sadimo, spremenijo tradicionalno okolje in ker niso najbolje prilagojene na naše podnebje, povzročajo razne težave.
Mednarodni festival Mladi levi, ki se začne v petek, je eden najopaznejših letnih dogodkov zavoda Bunker, ki vsak konec poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta.
Neveljaven email naslov