Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
Pri Cankarjevi založbi, kjer je pesnik nekoč tudi urednikoval, je izšla zbirka z naslovom Domu in rodu: gre za večinoma še neobjavljeno poezijo Toneta Pavčka.
V Slovenskem mladinskem gledališču pa bo nocoj premierno uprizorjena igra Drame princes.
“Vse v tisk!” je zaklical priljubljeni pesnik Tone Pavček, ko se je od tega sveta že poslavljal, a tudi v zadnjih dneh življenja neutrudno pisal, pisal, pisal. Zdaj so njegove po večini še neobjavljene pesmi zares natisnjene: Cankarjeva založba, v kateri je nekoč urednikoval, je namreč nedavno izdala, danes pa tudi uradno predstavila posthumno zbirko, ki, kot si je avtor sam zaželel, nosi naslov Domu in rodu. Peter Kolšek je poezijo razvrstil v tematske svežnje, prvi in ključni izbor gradiva pa je opravila pesnikova hči, sicer dramska igralka Saša Pavček, ki je napisala obširno in ganljivo spremno besedo.
“Konec je treba končati, vsako delo je treba zaključiti, sem se naučila iz očetovih naukov, to misel je rad in avtoritativno ponavljal. Pesnik te knjige konca ni želel sprejeti, ne telesnega ne duhovnega, ker je imel toliko pesmi v sebi, ker je v njem kar naprej vrelo. Bil je dionistični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu. Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo, kljub dotiku in spoznanju prekozemeljskega je hotel še malo postati med nami, še bi se rad zaljubil, še bi pel!” – odlomek iz uvodnika Saše Pavček
Pot gre ravna po sredi stvarstva
od vijolic, kopriv do žita in trt
čez osvojena in zapravljena carstva
rada v življenje, nerada v smrt.
Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.
Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.
Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.
Tone Pavček
V Slovenski kinoteki so ob stoletnici Federica Fellinija,enega najvplivnejših filmskih režiserjev 20. stoletja, načrtovali številne dogodke: v novih razstavnih prostorih Kinoteke, gostujočo razstavo Stoletnica. Fellini v svetu ter retrospektivo Federico Fellini 100. Retrospektiva in ogled razstave sta zaradi aktualnih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa predstavljeni za nedoločen čas. O novih prostori in o Felliniju bodo spregovorili vodja Muzejskega oddelka Špela Čižman, direktor kinoteke Ivan Nedoh ter filmska publicistka Majda Širca.
V Filmogledu na vprašanje Ali ste si zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma odgovarja Ana Šturm, mlada in pronicljiva urednica revije Ekran. Že nekaj let intenzivno sodeluje pri različnih slovenskih festivalih, tudi z Animateko, kjer pomaga pri selekciji programa študentskih filmov, Ana je strastna poslušalka različnih svetovnih podkastov ter soustvarjalka podkasta Film flow, kjer skupaj z Bojano Bregar, Majo Peharc, in Majo Willow Zupanc enkrat na mesec debatirajo o najboljših filmih, ki jih (ni)ste videli, o popkulturi, pa o lajfu.
Maja Kastelic, Gašper Rus in Igor Šinkovec so avtorji najnovejših stripovskih reinterpretacij ljudskega slovstva iz zbirke Ta ljudske v stripu. Gre za slovenske ljudske pravljice, ki so jih avtorji na povabilo Stripburgerja po svoje preoblikovali v stripovsko obliko in v katerih srečamo priljubljene pravljične junake, kot so prebrisane zverinice iz Rezije, pijani zajec, lačni medved.
Gledališča sodijo med tiste ustanove, ki so se letos znašla v nezavidljivem položaju. Zaprli so jih, pa omejevali število obiskovalcev predstav in po tem, ko so mnoga precej optimistično vstopila v novo sezono se zdaj spet obetajo precej negotovi časi. Kakšni časi se obetajo gledališčem in kako jih bodo prebrodili? Odgovarja Maja Jerman Bratec, direktorica SNG Nova Gorica.
Na vprašanje, ali ste si zapomnili glasbo zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Ervin Hladnik Milharčič, eden najvznemirljivejših in najbolj branih slovenskih novinarjev. Novinarski opus Ervina Hladnika Milharčiča je neizmerljiv, eden najbolj branih slovenskih novinarjev pa je tudi prodoren poznavalec filmske umetnosti.
10. oktobra 1920 je potekal koroški plebiscit in temu je posvečena razstava v Narodnem muzeju Slovenije, ki sta jo v sodelovanju z njim ter Muzejem novejše zgodovine Slovenije pripravila Arhiv Republike Slovenije in Pokrajinski arhiv Maribor. Razstava je obogatena s fotografijami, muzejskimi predmeti, propagandnim materialom in dokumenti. Nekateri so javnosti na ogled prvič.
Letošnji 9. oktober, dan arhitektov, je bil namenjen slovenskim arhitektom, ki delajo v tujini. Nekaj njihovih zgodb je ujela Nina Zagoričnik.
Arhitektka Maja Ivanič je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in Piranskih dnevov arhitekture.
Začenja se 23. Festival slovenskega filma, ki bo letos potekal v Ljubljani. Kakšen je program in kako na domačo filmsko produkcijo vpliva korona obdobje? Foto: Katja Goljat, Matjaž Rušt
Nepozabne - ženske, ki so premikale meje našega sveta je knjiga, ki je ob izidu pri Mladinski knjigi dvignila precej prahu zaradi cenzurirane naslovnice, s katere so umanjkala kolesa. Kar je paradoks, saj so znotraj cenzuriranih naslovnic popisane zgodbe žensk, ki so v zgodovini neustrašno orale ledino. Nataša Štefe se je srečala s sociologinjama, soavtoricama in snovateljicama dela Nepozabne dr. Milico Antić Gaber in dr. Veroniko Tašner.
Branko Završan je prejšnji teden doživel kar dve premieri, filmsko v Trstu in gledališko v Celju. Pred kratkim je odigral zanimivo vlogo v študentskem filmu in sodeloval pri snemanju zvočne knjige. Prihajajočo soboto, 3. oktobra, bo v Cankarjevem domu v svoji lastni režiji odigral 100. ponovitev avtorskega projekta Solistika. Živa je tudi njegova slovenska izvedba šansonov Jacquesa Brela. Izbor filmov in glasbe: Pedro Almodovar, Govori z njo (Talk to Her), Caetano Veloso: Cucurrucucu Paloma John Schlesinger, Polnočni kavboj (Midnight Cowboy), Harry Nillson: Everybody's Talkin' Krzysztof Kieslowski, Dvojno Veronikino življenje, (La double vie de Véronique), skladatelj: Zbigniew Preisner Roland Joffe, Misijon (The Mission), skladatelj: Ennio Morricone
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene. Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731. Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Mladi smo in živi je naslov razstave ob 100-letnici Šole za arhitekturo v Ljubljani. Bila je na ogled v sprejemni dvorani Cankarjevem domu, zdaj pa jo lahko najdemo tudi na spletu. Naslov razstave izhaja iz uvodnika, s katerim je Jože Plečnik pospremil izid prve publikacije študentskih del leta 1923. Zapisal je: "Iz čistega veselja prihaja ta knjiga: Mladi smo in živi." Zapis je nastal ob predstavitvi rezultatov prvih treh let študija arhitekture ob na novo ustanovljeni slovenski univerzi.
Eva Mahkovic je avtorica dramskih adaptacij romanov in izvirnih dramskih besedil. Je tudi avtorica dveh knjig; Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je zbirka zapisov na Facebooku in Vinjete straholjubca, spletne serije poezije, ki jih ustvarja od leta 2011. Njen dramski prvenec Male kraljice je bil krstno uprizporjen leta 2017 v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Prevedla je tudi dramsko besedilo Požigi, drugi del tetralogije libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada. Predstava Požigi je odprla letošnjo gledališko sezono v SNG Drama Ljubljana. Izbor filmov in glasbe: Sofia Coppola, Marie Antioniette, I Want candy Sofia Coppola, The Virgin Suicides, The Hollies: The Air That I Breathe Roger Kumble, Cruel Intentions, The Verve: Bittersweet Symphony Baz Luhrmann, Romeo in Julija, The Cardigans: Lovefool
Damjan Zorc ni eden, Damjana Zorca sta dva. Enega lahko ob torkih popoldne slišite na Valu 202, drugi pa je prevajalec, filmofil in navdušen bralec knjig. Prevajalec Damjan Zorc v branje priporoča roman Cigan, ampak najlepši hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka.
Leon Magdalenc je kolumnist, trener javnega nastopanja, komunikacijskih, prodajnih in prezentacijskih veščin ter ljubitelj dobrega filma. Njegov izbor filmov in glasbe: Bivši prijatelj Kid (Pat Garrett and Billy the Kid), Sam Peckinpah, Bob Dylan, Razpoložena za ljubezen (In The Mood For Love), Wong Kar-wai, avtorja glasbe: Michael Galasso, Shigeru Umebayashi, Paris, Texas, Wim Wenders, Ry Cooder, Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec, Peter Greenaway, Michael Nyman, Mladi papež (The Young Pope), Paolo Sorrentino, Daniele (Lele) Marchitelli in Osovraženih osem (The Hateful Eight), Quentin Tarantino, Ennio Morricone.
Mlada grafična oblikovalka, performerka in avtorica umetniških knjig Nora Turato že več kot deset let živi in ustvarja v Amsterdamu. V zadnjih letih se je javnosti predstavila s številnimi predstavami in razstavami na različnih prizoriščih po vsem svetu: med drugim tudi na Beneškem bienalu 2015 in Manifesti 12 v Palermu. Pred tremi leti je gostovala v Ljubljani na 32. mednarodnem grafičnem bienalu, zdaj pa je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na ogled njena prva slovenska samostojna predstavitev "Eto ti na'". Naslov multimedijske razstave je besedna zveza, ki ne pomeni nič posebnega, je neprevedena, sposojena iz njenega maternega jezika, brez nujne povezave s posebnim kontekstom.
Od sobote, ko se je v Mariboru z uradnim odprtjem začel peti mednarodni Festival fotografije, je v mestu na 23 prizoriščih na ogled 25 razstav in tako bo ostalo do konca meseca. Društvo Fotoklub Maribor je festival prvič pripravilo leta 2016, ob svoji 80-letnici. Letos je tema "Telo in onkraj", v luči 100. obletnice podpisa senžermenske pogodbe, ki smo jo zaznamovali lani, stoprvo pa prav te dni, pa bodo del vsebine namenili mejam.
Literatura, film in glasba so priporočila treh članov kamniške skupine Matter, ki je v zadnjih letih ustvarila tri samostojne albume ter sodelovala z MRFYji in Jovičem.
Neveljaven email naslov