Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Dokumentarni roman Andraža Rožmana so literarizirane pripovedi izbrisanih prebivalcev in z njimi povezanih posameznikov, ki jih v skupni lok povezuje več pripovednih niti ter temeljna izkušnja izbrisa na globoko človeški ravni. Kaj vse s(m)o pravzaprav izbrisali in ali lahko izbrišemo tudi posledice?
Prelomnica je bil nedvomno Festival Magnus – homoseksualnost in kultura, ki se je leta 1984 odvil v ljubljanskem Škucu. Od takrat je to gibanje dobivalo in si priborilo prostore za aktivizem, razvoj in ozaveščanje, zdaj pa z razstavo dokumentov in predmetov, ki popeljejo po 40 letih skupnosti LGBT v Sloveniji, dobiva tudi prostor in mesto v muzejskem okolju. Avtorici razstave »Prostori gibanja« Corinne Brenko in Suzana Tratnik sta tudi s pomočjo različnih donatorjev in zasebnih zbirk za razstavo izbrali fotografije, plakate, dokumente srečanj, posvetov, konferenc LGBT-skupnosti in druge simbolične opomnike in zaznamke o prehojeni poti te skupnosti do večje družbene prepoznavnosti in sprejetosti.
Požar v Brazilskem narodnem muzeju, požar v gotski katedrali Notre-Dame v Parizu, uničujoč požar v stavbi nekdanje danske gospodarske zbornice, pa hude poplave, ki so odnesle bolnico Franjo ... Nesreča žal nikoli ne počiva. Kaj se zgodi z muzejskimi predmeti in slikami, če pride do požara ali poplav? Obiščemo evakuacijsko vajo Narodnega muzeja Slovenije, rešujemo neandertalčevo piščal in iščemo evakuacijsko pot slik Narodne galerije.
V Noči čarovnic se v ljubljanski Kinodvor vrača tradicionalni filmski maraton Noč grozljivk. Letošnji, že 16. zapored, bo hkrati tudi rojstnodnevna zabava za 16 let mestnega kina Kinodvor. Praznovanje bo uvedla še vedno najbolj srhljiva 16-letnica in ikonična kraljica maturantskega plesa Carrie. Selektor filmskega kvinteta groze je Marcel Štefančič.
Od nekdaj so ljudje strmeli v nebo in na njem iskali odgovore za dogodke na Zemlji. Za marsikaterega so okrivili tudi Luno in ji pripisali lastnosti, ki jih nikakor nima. Od nekdaj tako velja prepričanje, da se ob polni Luni rodi več otrok kot sicer, da vanjo tulijo volkovi in da takrat rastejo gobe. Čeravno vsa ta verovanja niso resnična, pa sta Luna in Zemlja neločljivo povezani vse od trka večjega planetoida z Zemljo pred več kot štirimi milijardami let. Še pred 400 leti so menili, da je luna gladka, Galileo je ugotovil, da je reliefna, po pojavu teleskopov in odpravah nanjo pa je človeštvo o njej vedelo vedno več. Veliko zanimivih informacij o tem našem edinem naravnem satelitu zdaj prinaša nova, interaktivna razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije z naslovom Vsega je kriva Luna.
Po premierah po vsej Sloveniji in predstavitvi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu mladinski celovečerec "Tartinijev ključ" zdaj prihaja v vse slovenske filmske dvorane. Režiser Vinci Vogue Anžlovar je z napeto mladinsko kriminalko in slikovitimi kadri Pirana obudil filmski duh slovenske obale. V zgodbi sledimo trem najstnikom - in prav njih slišimo v kulturnih minutah na Valu 202.
V Portorožu so v torek zvečer slovesno odprli 27. Festival slovenskega filma. Vse do nedelje, ko bodo podelili nagrade vesna, bo na slovenski obali na ogled aktualna produkcija slovenske filmske ustvarjalnosti. Letos je na festival prijavljenih rekordno število filmov – 163, kar je približno 50 več kot lani. Prvič v 27. letih pa je festival odprl dokumentarni film. V kakšni kondiciji je slovenski film, še posebej skozi prizmo manj opaznih filmskih žanrov?
Modra, ne rdeča preproga, nove filmske teme, sožitje mlajših in starejših generacij, spoznavanje filmskih ustvarjalcev, podelitev nagrade Milke in Metode Badjura za življenjsko delo kostumografinji Zvonki Makuc, pretresljiv celovečerni dokumentarni film Cent’anni režiserke Maje Doroteje Prelog ter velik obisk filmskih projekcij bi se znašli na letošnji razglednici iz Portoroža.
Letošnji 27. Festival slovenskega filma, ki se začenja s podelitvijo Badjurove nagrade v portoroškem Avditoriju, bo poleg tekmovalnega dela filmov, ki se potegujejo za nagrado Vesna, tudi v znamenju mednarodnega strokovnega programa, koprodukcijskih srečanj ter predstavitve različnih projektov. V portoroški Avditorij poleg filmskih ustvarjalcev prihajajo direktorji filmskih centrov iz sosednjih regij, ogromno bo zanimivih diskusij ter predstavitev novih idej za film ali TV serijo. "Gre za povezovanje filma, glasbe in literature," pravi direktor in glavni selektor festivala Bojan Labovič.
Mednarodni festival računalniške umetnosti – MFRU je najstarejši festival na tem področju pri nas. Že desetletja raziskuje in predstavlja razvoj sodobne tehnologije ter kritično preizprašuje njeno vlogo in vpliv na naše življenje. Doslej je gostil 900 umetnikov in kuratorjev z vsega sveta. Letošnji 30. Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru se je začel v petek in bo potekal do 27. oktobra. Jubilejna izdaja z naslovom Prazne police. ''Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja'' raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v smeri trajnostnih in socialnih oblik življenjskih ekonomij in trgovanja z blagom.
V Slovenskem narodnem gledališču Maribor je v teh dneh na ogled prva opera skladatelja in avtorja libreta Roberta Mračka z naslovom Mož, ki je ukrotil strelo – genialni izumi Nikole Tesle. Pod režijo se podpisuje Jaki Jurgec. Obiskali bomo tudi Kranj, kjer so se s Poklonom pesniku Simonu Jenku v kranjskem Prešernovem gaju začeli Jenkovi dnevi. V desetih dneh se bodo na različnih lokacijah zvrstile brezplačne prireditve. Na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars pa je v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija in v koprodukciji z založbo Mladinska knjiga nastala zvočnica Krošnja z neznanimi sadeži Helene Koder. Slišimo jo lahko vsak delavnik v oddaji Odprta knjiga.
Zabavne prigode, romani z različnimi tematikami in zanimiv priročnik so med jesenskimi knjižnimi priboljški za mlade, ki so izšli pri Mladinski knjigi. Filmi, ki so jih izbrali mladi za mlade, bodo od danes do sobote na ogled v Kinodvoru v Ljubljani na 9. mednarodnem filmskem festivalu Kinotrip.
Vodenje Cankarjevega doma, največje slovenske kulturne ustanove, z današnjim dnem prevzema Jure Novak, ki je bil do nedavnega direktor Prešernovega gledališča Kranj. Izkušnje z vodenjem umetniških institucij je pridobil tudi kot vodja Gledališča Glej, vmes je celo ustanovil lastni zasebni zavod Poza. Pri svojem ustvarjanju je ves čas deloval tudi kot gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, prevajalec in publicist. "Na novo delovno mesto vstopam z velikim vznemirjenjem, kakšne so možnosti v povezovanju vseh področij, ki jih podpira Cankarjev dom," še pravi Novak.
Ko se je Mateja Lasič odločila, da bo študirala medicino, je vedela, da si želi delati v tisti veji, kjer bo uporabljala roke. Te so že prej vzljubile klavir in tako je danes specialistka ginekologije in porodništva, kirurginja, zaposlena na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, ter tudi akademska glasbenica. Prav glasbo in medicino je združila v projektu Ovita, namen katerega je ozaveščati o raku na rodilih pa tudi prispevati k najboljši mogoči obravnavi, zdravljenju in podpori žensk s temi boleznimi. V sklopu projekta bo danes ob 18-ih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dobrodelni koncert OVITA zanjo, na katerem bo na klavirju zaigrala prav kirurginja Mateja Lasič, na odru pa se ji bodo pridružili še mnogi drugi glasbeniki, med njimi Bojan Cvjetićanin, Tomi Meglič, Anja Bukovec. Pri programu koncerta sta sodelovala tudi skladatelja Anže Rozman in Hans Zimmer s svojo filmsko glasbo, ki bo pospremila tri videozgodbe.
Maksim Gorki, eden velikanov ruske književnosti, kritik in ustvarjalec ruskega socializma, je bil že večkrat uprizorjen na slovenskih odrih in vendar samo enkrat v SNG Drama, leta 1975. Nocoj bo njegova igra Otroci sonca doživela premiero v novih začasnih prostorih ljubljanske Drame, na Litostrojski 56.. Na Veliki oder jo je postavil italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli.
Letošnji mednarodni festival stripa Tinta v ospredje postavlja moč ženskih glasov na področju stripa. Enajsto leto zapored festival Tinta slavi raznolikost izrazov sodobne stripovske ustvarjalnosti s pestro paleto dogodkov, od razstav, predavanj, pogovorov in delavnic, filmskih projekcij in pripovedovalskih dogodkov do stripovskega sejma, risanja in druženja z domačimi in tujimi striparji ter mednarodne konference WOMCOM: Ženska moč v stripu. Osrednji festivalski dogodki bodo potekali med 9. in 13. oktobrom na različnih prizoriščih v Ljubljani, Tinta pa se je pred tem že ''razlila'' tudi v Škofjo Loko.
Letos je bil Dan arhitektov, osrednji dogodek arhitektov, prostorskih načrtovalcev in krajinskih arhitektov, posvečen zavezništvu med strokami. V podporo prizadevanjem občine za kakovostno urejen prostor je bil letos organiziran v Novem mestu. Lani so namreč projekti, ki jih je naročila novomeška mestna občina, prejeli kar štiri priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, med drugim tudi zlati svinčnik za prostorsko načrtovanje.
Z gostujočo razstavo hrvaškega Muzeja krapinskih neandertalcev Tolminski muzej do konca novembra odstira izjemno poglavje prazgodovine, kjer je pobliže predstavljen krapinski pračlovek. Fosilni ostanki, zbrani na Hušnjakovem brdu v Krapini na severovzhodu Hrvaške, so namreč največja posamična zbirka neandertalcev na svetu. Muzej krapinskih neandertalcev je prejemnik Znaka evropske dediščine za leto 2015, zato je tokratno gostovanje razstave obenem simbolno povezovanje dveh krajev, ki se ponašata s tem prestižnim nazivom, saj je tudi Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci, za katero poleg Občine Tolmin in zavoda za turizem Dolina Soče skrbi Tolminski muzej, nosilka Znaka evropske dediščine od leta 2017. Pogovarjamo se z avtorjem razstave Jurico Sabolom, ravnateljem Muzejev Hrvaškega Zagorja.
Tihožitje v zrcalu časa je naslov 13. Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU. Na največjem likovnem festivalu v Sloveniji se bo med 3. oktobrom in 4. novembrom na različnih prizoriščih v Kranju predstavilo 79 umetnic in umetnikov iz 11 držav. 30. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk v Ljubljani, ki bo potekal med 4. in 13. oktobrom, skozi različne umetniške formate odpira temo sestrstva, ki presega razlike in omogoča sodelovanje mnogih žensk, spolno nekomformnih oseb in podpornikov. S svojim programom bo festival prvič segel še v Celje. Dan arhitektov je osrednji dogodek arhitektov, prostorskih načrtovalcev in krajinskih arhitektov, posvečen zavezništvu med strokami. Letošnji, z naslovom Umetnost poslušanja, bo 4. oktobra v Novem mestu.
Slovenski filmski svet se bo nocoj zbral na svečanosti ob začetku 27. Festivala slovenskega filma. Do konca tedna se bo predstavilo več 160 filmov slovenske produkcije različnih žanrov in metraž. Več o svetu slovenskega filma smo pripravili za nadaljevanje oddaje, v kateri se bomo posvetili tudi klasični glasbi, ki jo danes zaznamujeta začetek koncertnega cikla Sozvočje svetov in, v okviru Srebrnega abonmaja priznana solista István Várdai na violončelu in pianist Zoltán Fejérvári. Vabimo vas k poslušanju! Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
Neveljaven email naslov