Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic?
Kaj pa pisateljev dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivost našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih, tudi na literarnem področju.
Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Prvi ženski emancipacijski preboji na Tržaškem konec 19. stoletja
Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic? Kaj pa pisateljev, dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivosti našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih področjih, tudi na literarnem. Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Zgodba Slovenke (1897-1902) se začenja v (takrat avstrijskem) Trstu konec 19. stoletja. Čeprav naj bi za Ljubljano veljalo, da je bolj izobražena, je bil Trst bližje svobodnemu in narodnostnemu duhu tistega časa …
“Tu je mnogo rodoljubnega ženstva in zavednih požrtvovalnih narodnjakov. Sploh se tu stori skoro več ko v Ljubljani za našo slovensko idejo, če tudi ne s tistim pompom, katerega Ljubljančani tako čislajo,” je leta 1900 pisala Ivanki Anžič Zofka Kveder, ki je svojo prvo črtico objavila prav v časniku Slovenka.
Še pred Ivanko Anžič (poročeno Klemenčič) je bila urednica Slovenke Marica Nadlišek (poročena Bartol), mati bolj znanega avtorja Alamuta Vladimirja Bartola.
Ker vsi poznamo Vladimirja, Marico pa le redki, vabljeni k poslušanju oddaje!
“Kakršno ženstvo, takšno družbinsko življenje naroda.” – Marica Nadlišek v Slovenki leta 1897
Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic?
Kaj pa pisateljev dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivost našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih, tudi na literarnem področju.
Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Prvi ženski emancipacijski preboji na Tržaškem konec 19. stoletja
Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic? Kaj pa pisateljev, dramatikov in pesnikov?
Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivosti našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih področjih, tudi na literarnem. Kar je krivično tako do moških kot žensk.
Zgodba Slovenke (1897-1902) se začenja v (takrat avstrijskem) Trstu konec 19. stoletja. Čeprav naj bi za Ljubljano veljalo, da je bolj izobražena, je bil Trst bližje svobodnemu in narodnostnemu duhu tistega časa …
“Tu je mnogo rodoljubnega ženstva in zavednih požrtvovalnih narodnjakov. Sploh se tu stori skoro več ko v Ljubljani za našo slovensko idejo, če tudi ne s tistim pompom, katerega Ljubljančani tako čislajo,” je leta 1900 pisala Ivanki Anžič Zofka Kveder, ki je svojo prvo črtico objavila prav v časniku Slovenka.
Še pred Ivanko Anžič (poročeno Klemenčič) je bila urednica Slovenke Marica Nadlišek (poročena Bartol), mati bolj znanega avtorja Alamuta Vladimirja Bartola.
Ker vsi poznamo Vladimirja, Marico pa le redki, vabljeni k poslušanju oddaje!
“Kakršno ženstvo, takšno družbinsko življenje naroda.” – Marica Nadlišek v Slovenki leta 1897
Ples je ena od najstarejših umetniških zvrsti. Prek ritualnih začetkov, šablonskih oblik in klasičnih koreografij je prešel do koreografiranega plesa brez koreografije, ekspresivnega plesa, plesa na tišino ter celo plesa brez giba. A kakorkoli pogledamo, vedno velja, da ples pripoveduje zgodbo. Kako pa te zgodbe slišati in razumeti?
Če vas pot na morje pelje na, ali mimo Cresa, si lahko v tamkajšnjem muzeju do konca julija ogledate razstavo, posvečeno tovarni za predelavo rib Plavica, ki jo je muzej pripravil v sodelovanju z ZRC SAZU. Zgodovino tovarn ribjih konzerv, in to, kako so vplivale na družbo, že nekaj let raziskuje kulturologinja dr. Iva Kosmos, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, ki je tudi ena od soavtoric knjige Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu. Kaj pa Iva Kosmos priporoča v branje? Za roman Ujemi zajca obstaja izjemno zanimanje, prevodi se vrstijo, Lano Bastašić pa razglašajo za Eleno Ferrante Balkana.
Klovna ne bo? Brez skrbi. Klovn ni odšel nikamor, samo omislil si je svoj domači šotor in nekaj časa od daleč opazoval Svet. Mesto za vragolije mu je posodil Klovnbuf – 16. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa. Kako stati na rokah in hoditi? Kako žonglirati z nogami in kako postaviti pravi cirkuški šotor? Imamo pri nas sploh cirkuški podmladek in kakšne so razmere za mlade cirkusante?
Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.
Idejo za branje ima Nika Gabrovšek, producentka in programska svetovalka Klovnbufa, mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa. Letošnji festival, ki bo že 16. po vrsti, se bo začel ta ponedeljek s celodnevnim programom na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani. Od 9-ih do 21-ih bodo tam na sporedu cirkuške predstave in delavnice za mlade in stare, na katerih boste lahko naučili veščin žongliranja, ravnotežja in zračnih disciplin. To bo šele začetek festivala, ki bo vse do 25. junija na različnih prizoriščih v Ljubljani ponudil pisane dogodke.
Kompleks Križank je ena osrednjih arhitekturnih znamenitosti ter kulturnih prizorišč naše prestolnice. Takšne, kot jih poznamo danes, so dokoncno prenovili in odprli 10. junija 1955. Prenova Križank je bila Plečnikovo zadnje delo, samo ureditev prostora pa so kasneje dograjevali tudi drugi arhitekti.
Kino Otok - Isola Cinema je eden najbolj trdoživih filmskih festivalov. Poteka v Izoli, a ker je lahko vsako mesto tudi otok, se festivalu s projekcijami letos pridružujejo še štirje otoški sateliti art kinematografi v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Skupaj je v program uvrščenih 120 filmov.
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".
Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.
S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.
V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.
V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo.
Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?
Piran je znova filmsko prizorišče. V teh dneh snemajo mladinski film Tartinijev ključ v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. Zgodba je nastala po knjižni predlogi Romana Kukoviča, ki jo recenzije opisujejo kot "Ko Poletje v školjki sreča DaVincijevo šifro". V mladinski kriminalki, kjer se dogodki zapletajo v kotičkih obmorskega starega mesta, se srečujeta dobro in zlo, socialna neenakost, obenem pa se med junaki tkejo trdne vezi prijateljstva, sodelovanja ter prvih ljubezni.
Če sanjarite o francoskem rogljičku in kavi ter ob tem dodate še film, se je treba odpraviti na Azurno obalo. Jutranjo razglednico s svetovno znanega filmskega festivala v Cannesu je poslala Nina Zagoričnik.
Docent doktor Igor Žunkovič poučuje na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z dramatiko, kulturno zgodovino in sodobno literarno teorijo. Je avtor knjige Evolucija in literatura ter prevajalec knjig Kako se literatura igra z možgani Paula Armstronga in O izvoru zgodb Briana Boyda. Kljub širokemu opusu in zanimanju pa se rad vedno znova vrača k izbranemu klasiku, ki vam ga tokrat priporoča v branje. Igor Žunkovič, ki se raziskovalno veliko ukvarja z deli Gregorja Strniše, v branje priporoča njegovo dramo Driada.
Nina Zagoričnik neposredno ob otvoritvi slovenskega pavilijona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu.
Največji in najprestižnejši med festivali bo letos za en dan krajši, a še vedno z istim številom devetnajstih filmov v glavnem tekmovalnem programu. Kot se za gostiteljico spodobi, ima Francija največ filmov in koprodukcij v vseh programih festivala, med njimi pa ni niti enega iz Rusije ali Ukrajine. Razlog je znan, ni pa znano, zakaj se selektorji tudi letos niso odločili za poslane slovenske filme.
Nad Novo Gorico ob slovenko-italijanski meji so leta 1978 postavili napis iz kamnov NAŠ TITO, ki vse od takrat sproža polemike. Kamne so večkrat premikali, napis uničili ali spremenili. Tako je na pobočju Sabotina že pisalo NAŠ MIR, SLO, celo NAŠ FIDO.
Neveljaven email naslov