Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Benedikt Erlingsson je eden prodornejših islandskih gledaliških režiserjev prejšnjega desetletja, znan tudi kot pisec dram, scenarist in igralec. Njegov prvi celovečerni film Zgodbe o konjih in ljudeh je bil eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let, podobno kaže tudi njegovemu drugemu filmu Bojevnica, ki je prejel vodomca na festivalu LIFFe, še prej pa tudi filmsko nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament.
Kot mladenič se je priklenil na ribiško ladjo, ko je protestiral proti kitolovu na Islandiji
Benedikt Erlingsson je eden prodornejših islandskih gledaliških režiserjev prejšnjega desetletja, znan tudi kot pisec dram, scenarist in igralec. Njegov prvi celovečerni film Zgodbe o konjih in ljudeh je bil eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let, podobno kaže tudi njegovemu drugemu filmu Bojevnica, ki je prejel vodomca na festivalu LIFFe, še prej pa tudi filmsko nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament.
Benedikt Erlingsson je eden prodornejših islandskih gledaliških režiserjev prejšnjega desetletja, znan tudi kot pisec dram, scenarist in igralec. Njegov prvi celovečerni film Zgodbe o konjih in ljudeh je bil eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let, podobno kaže tudi njegovemu drugemu filmu Bojevnica, ki je prejel vodomca na festivalu LIFFe, še prej pa tudi filmsko nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament.
Kot mladenič se je priklenil na ribiško ladjo, ko je protestiral proti kitolovu na Islandiji
Benedikt Erlingsson je eden prodornejših islandskih gledaliških režiserjev prejšnjega desetletja, znan tudi kot pisec dram, scenarist in igralec. Njegov prvi celovečerni film Zgodbe o konjih in ljudeh je bil eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let, podobno kaže tudi njegovemu drugemu filmu Bojevnica, ki je prejel vodomca na festivalu LIFFe, še prej pa tudi filmsko nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament.
Prijatelji bodo prijatelji je naslov razstave v Centru in Galeriji P 74 v Ljubljani, ki je tudi uvod novega raziskovalnega projekta o področjih vizualne umetnosti in kulture v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v Sloveniji. Do konca aprila je na ogled izbor del predstavnikov kontrakulture šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let Aleša Kermaunerja, Matjaža Hanžka, Vojina Kovača Chubbyja, Ivana Volariča-Fea, Draga Dellabernardine in Daliborja Borija Zupančiča ter predstavitev ljubljanskega društva Forum.
Pretekli teden je minilo 30 let od začetka obleganja Sarajeva, to se je začelo 5. aprila 1992 in je trajalo 1.425 dni. V Galeriji Vžigalica v Ljubljani so se z razstavo z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas, na ogled bo do 8. maja, spomnili na takratne dogodke z osebnimi spomini pregnancev iz Bosne in Hercegovine, ki so se pred tremi desetletji zatekli v Slovenijo. Gre za prvi del razstave, drugi del bo na ogled v Galeriji Vodnikove domačije, ki je pred tremi desetletji, podobno kot KUD Franceta Prešerna, pregnancem ponudila prostor za umetniško ustvarjanje, ljudje namreč takrat niso imeli prav veliko možnosti za vključevanje v družbo. Razstava v Galeriji Vodnikove domačije bo na ogled od 14. aprila do 5. junija.
Koliko ulic je v vašem kraju poimenovanih po ženskah? Ko so se v Novem mestu začeli spraševati o tem, je nastal projekt Pozabljena polovica Novega mesta, v katerem so začeli opozarjati na vse pozabljene ženske, ki pa so pomembno sooblikovale družbo in kulturo Novega mesta. Njihove življenjske zgodbe lahko spoznate tudi na tematski pešpoti Pozabljena polovica, ki spomni tudi na štiri ženske, po katerih bodo v Novem mestu poimenovane nove ulice. Do zdaj sta bili po ženski tam poimenovani le dve. In vodja projekta Pozabljena polovica Novega mesta, Maja Žunič Fabjančič, nam danes v branje priporoča tole.
Krater je začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra Ljubljane. Deluje kot prototip mehanizma za regeneriranje zemeljskega površja, ki na ruševinah urbanih ekosistemov oblikuje nove svetove.
V prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart na Trubarjevi v Ljubljani je od 1. aprila na ogled razstava Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe. Oljne slike velikih formatov iz zadnjega obdobja so nekakšni sklici na lastne zgodnje podobe skupine Laibach. Srečamo se z motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Lahko pa se odpravite tudi na ogled muzikala. Laibach bo ta petek v Cankarjevem domu še zadnjič v Ljubljani nastopil v muzikalu po motivih in besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja Wir sind das Volk – Mi smo narod.
V svežnju leposlovnih novosti novomeške založbe Goga so izvirna dela slovenskih avtorjev in dva prevoda: zbirka kratkih zgodb Mojce Kumerdej Gluha soba, zbirka esejev Gorana Vojnovića Zbiralec strahov, roman Dušana Šarotarja Zvezdna karta, prva evropska zbirka pravljic Giambattiste Basileja Zgodba zgodb in osrednje delo Franceska Petrarce Canzoniere.
"Ko enkrat lutkarija zleze pod kožo, si izgubljen, ne moreš več iz tega in konec," se glasi eden izmed citatov Saše Kumpa. Slikar po izobrazbi je v začetku 50. let prejšnjega stoletja postal član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je služboval kot scenograf, tehnični vodja in vodja lutkovnega odra vse do upokojitve ter v tem času oblikoval več kot 200 scenografij. Zapisal pa se je tudi lutkam. Pravzaprav velja za začetnika lutkarije v Kranju. V prostorih Zavoda za varstvo kulturne dediščine na Tomšičevi ulici številka 7 je zdaj na ogled razstava Lutke dveh prijateljev z lutkami, ki jih je Saša Kump ustvaril za Cveta Severja in za vse druge, ki so se nekoč ukvarjali z lutkami.
Haidy Kancler je v prvi vrsti filmska režiserka. Na zadnjem Festivalu dokumentarnega filma smo lahko gledali njen film Smučarske sanje o puncah iz Afganistana, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in priložnost dobijo v Evropi. Je pa tudi velika ljubiteljica kolesarstva, na specialki in kot navijačica. Že nekaj let, vsako leto tudi na Giru, oblikuje tudi ženske kolesarske drese. Kaj pa Haidy Kancler priporoča v branje? Če ste za dobro kriminalko bo njeno priporočilo pravo za vas..
Francis Kere je Pritzkerjev nagrajenec za leto 2022, prvi arhitekt iz kakšne od afriških držav, ki je kadarkoli prejel najprestižnejšo nagrado v svetu arhitekture. Primerjajo jo celo z Nobelovo nagrado. Rojen v Burkina Fasu, danes pa živi in ustvarja v Berlinu.
Kuratorska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica in uvodna razstava sezone 2022/2023 v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je na ogled občasna razstava o ženskah, ki ne govori o znanih posameznicah, ki so pisale zgodovino, ampak o vseh ženskah danes. Avtorica razstave Urška Repar je izbrala teme, ki ženske zadevajo v različnih obdobjih življenja in na različnih področjih. Od odraščanja in bremena, ki ga to prinaša, do dela, tudi tistega neplačanega, poudari tudi zgodovino molka o nasilju nad ženskami. Obiskovalke razstave so po večini ženske, ki se ob ogledu spomnijo svojih izkušenj, posamezni obiskovalci pa na marsikatero temo iz sveta žensk začnejo gledati drugače.
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je postala koordinator nove evropske arhitekturne platforme LINA. Osrednja slovenska visokošolska ustanova za arhitekturo je v platformo, ki bo podpirala mlade strokovnjake, povezala 28 evropskih in sredozemskih organizacij.
Bi si mislili, da obstaja fotografija brez fotoaparata? V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki in umetnice, ki z drznimi eksperimenti v sicer klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj. Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seníčar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik [tíljen múcik], Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman.
Mariborski slikar Oto Rimele razstavlja svoja dela v Galeriji mesta Ptuj, v galeriji Cukrarna v Ljubljani pa osrednja letošnja razstava predstavlja izbor del generacijsko različnih umetnic.
O knjižnih novostih Cankarjeve založbe, med njimi tudi avtofikcijski in esejističen roman Dijane Matković Zakaj ne pišem, roman Praznovanje Toneta Peršaka, Tu sem: zgodbe, ki jih ne želimo slišati avtorjev Andraža Rožmana, Nike Kovač in Klare Širovnik ter delo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi Alenke Kepic Mohar.
Avtor niza uspešnic zadnja leta živi in ustvarja med Slovenijo in Kanarskimi otoki. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, prek klasičnih popevk, do rocka in bluesa. Za svoje skladbe je prejel številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Šest jih je na novo posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Sveži posnetki so v pripravi in jih čakamo…
Sloviti berlinski Potsdamer Platz, eden najbolj znanih zgodovinskih nemških prostorov, danes brezosebna mestna četrt, ki je še pred nedavnim imela vizijo, da bi postala novo središče velemesta, zdaj sameva izpraznjena in brez mestnih luči.
Z geslom ''Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi'' letos poteka 7. Kavč festival – mednarodni festival intimnih sobnih dogodkov. Iz Maribora, kjer se je začel v soboto, se je razširil še v Ljubljano in druge kraje po vsej Sloveniji. Do konca tedna bo zavzel 120 prizorišč ter na domove in v nekonvencionalne prostore pripeljal 105 skupin iz Slovenije in tujine.
Mednarodni plesno-gledališki projekt v Anton Podbevšek Teatru odpira sezono Vključeni in Izključeni; v celjskem gledališču pa festival Dnevi komedije predstavlja izbor komedijskih uprizoritev preteklih dveh sezon.
Smučarske sanje, nov dokumentarni film režiserke Haidy Kancler, se začne v mestu Bamjan. V prestolnici province, ki velja za eno lepših in liberalnejših v Afganistanu, kjer živijo Hazari in kjer radi smučajo tako fantje kot dekleta, kar bi se za večino v Afganistanu zdelo nekaj nepredstavljivega. V filmu spremljamo tri dekleta Faribo, Fatimo in Zakio, navdušene smučarke, ki priložnost, da postanejo učiteljice smučanja, dobijo v Evropi na avstrijskih smučiščih. A s prihodom v Evropo se zgodijo nepredvideni dogodki, kar je filmsko ekipo po eni strani pretreslo, po drugi pa so dogodki scenarij filma popolnoma obrnili. Producent filma, ki je nastajal štiri leta in je bil tako birokratsko kot logistično zelo zahteven, je Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc. Svetovno premiero je film doživel na Festivalu dokumentarnega filma v Solunu, v sredo pa bo sklenil letošnji Festival Dokumentarnega filma v Ljubljani.
Neveljaven email naslov