Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Videofestival Narave 16 predstavlja video dela, ki temeljijo na podobah narave, zaznamujejo pa ga tudi ljudje in njihove narave. Letošnji 16. Videofestival Narave bo od 9. do 12. aprila v Bežigrajski galeriji 2 predstavil video dela avtorjev in avtoric različnih generacij.
Premiera novega plesnega performansa plesalca, plesnega pedagoga in koreografa Igorja Sviderskega "Ne bom več hodil tu", 1.del bo v Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto v Ljubljani.
Videofestival v Bežigrajski galeriji 2, plesalec Igor Sviderski s premiero performansa
Videofestival Narave 16 nadaljuje tradicijo Bežigrajskih galerij iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja s predstavljanjem novih medijev na različnih dogodkih. Več kot dvesto videodel umetnic in umetnikov iz osemindvajsetih držav so od leta 2002 predstavili Videofestivali Narave, ki jih poleg podob narave zaznamujejo tudi ljudje in njihove narave. Letošnji 16. Videofestival Narave bo od 9. do 12. aprila v Bežigrajski galeriji 2 predstavil izbor del avtorjev in avtoric različnih generacij.
Igor Sviderski je s svojim ustvarjalnim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa in uprizoritvenih umetnosti prisoten na domači sceni vse od leta 1989, ko je prvič nastopil v predstavi Odisejev povratnik koreografinje Ksenije Hribar. Od takrat poleg lastnega koreografskega dela kot plesalec, performer in koreograf sodeluje s številnimi domačimi in tujimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci na področju plesa, gledališča in performansa.
V Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto v Ljubljani bo premiera novega plesnega performansa Igorja Sviderskega Ne bom več hodil tu, 1. del. Performans je uvodni del projekta – avtorske trilogije v letu 2019.
”Gre za obeležitev jubilejne, 30-letnice ustvarjanja na področju sodobnega plesa in performansa doma in v tujini,” pravi Igor Sviderski.
Videofestival Narave 16 predstavlja video dela, ki temeljijo na podobah narave, zaznamujejo pa ga tudi ljudje in njihove narave. Letošnji 16. Videofestival Narave bo od 9. do 12. aprila v Bežigrajski galeriji 2 predstavil video dela avtorjev in avtoric različnih generacij.
Premiera novega plesnega performansa plesalca, plesnega pedagoga in koreografa Igorja Sviderskega "Ne bom več hodil tu", 1.del bo v Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto v Ljubljani.
Videofestival v Bežigrajski galeriji 2, plesalec Igor Sviderski s premiero performansa
Videofestival Narave 16 nadaljuje tradicijo Bežigrajskih galerij iz začetka 80-ih let prejšnjega stoletja s predstavljanjem novih medijev na različnih dogodkih. Več kot dvesto videodel umetnic in umetnikov iz osemindvajsetih držav so od leta 2002 predstavili Videofestivali Narave, ki jih poleg podob narave zaznamujejo tudi ljudje in njihove narave. Letošnji 16. Videofestival Narave bo od 9. do 12. aprila v Bežigrajski galeriji 2 predstavil izbor del avtorjev in avtoric različnih generacij.
Igor Sviderski je s svojim ustvarjalnim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa in uprizoritvenih umetnosti prisoten na domači sceni vse od leta 1989, ko je prvič nastopil v predstavi Odisejev povratnik koreografinje Ksenije Hribar. Od takrat poleg lastnega koreografskega dela kot plesalec, performer in koreograf sodeluje s številnimi domačimi in tujimi plesnimi in gledališkimi ustvarjalci na področju plesa, gledališča in performansa.
V Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto v Ljubljani bo premiera novega plesnega performansa Igorja Sviderskega Ne bom več hodil tu, 1. del. Performans je uvodni del projekta – avtorske trilogije v letu 2019.
”Gre za obeležitev jubilejne, 30-letnice ustvarjanja na področju sodobnega plesa in performansa doma in v tujini,” pravi Igor Sviderski.
V Ljubljani se bo začel drugi festival glasbenega filma Naj se rola z naslovom Ikonične zgodbe na velikem platnu, v Trbovljah pa pripravljajo 12. festival novomedijske umetnosti Speculum Artium z naslovom Okno v svet.
Jernej Lorenci, ki je pred dvema letoma za predstavo Kralj Ubu prejel prestižno evropsko nagrado za novo gledališko realnost premio europa, je znan po inovativnem in svojstvenem pristopu h gledališču. Nocoj bo na velikem odru SNG Drame na sporedu njegov avtorski projekt Pogovori o ljubezni.
Prešernovo mesto je bilo že od nekdaj mesto likovnih umetnosti. Nekdaj so avtorje podpirale tudi tovarne, ki so imele svoje razstavne prostore in denar za odkup umetnin. In čeprav so prišli časi, ko so podjetja drugo za drugim propadla, je umetnost vedno znova vstajala in preživela. Za to sta zaslužna tudi Likovno društvo Kranj ter pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala likovnih umetnosti, akademski slikar Klavdij Tutta. Festival, letos s temo Črno in Belo, že osmo leto prinaša na ogled velika imena tuja likovne umetnosti, kot so Dali, Picasso, Banksy in Dado, pa tudi domača – prav vsak si lahko brezplačno ogleda umetnine več kot 120-ih avtorjev iz petindvajsetih držav.
V Filmogledu na na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma, ali kateri film zaradi glasbe’, odgovarja umetnik Matej Andraž Vogrinčič.
V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu. Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O tem smo se pogovarjali s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik, ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.
V Filmogledu na vprašanje ‘ste si kdaj zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma’, odgovarja Nerina Kocijančič, filmska kritičarka in publicistka. Izbrala je glasbo iz treh filmov režiserja Jima Jarmusha: Stranger than paradise, Bolj čudno kot raj, Dead Man, Mrtvec in Broken Flowers, Strti cvetovi.
Društvo za promocijo žensk v kulturi je tudi letos pripravilo festival sodobnih umetnosti Mesto žensk – in to jubilejnega. Čeprav je bilo pri prvem veliko odklonilnih odzivov in so mu različne avtorice prerokovale kratko življenjsko dobo, bo izvedba letošnjega že 25-a. V zadnjih letih se je na področju ženskih umetnic marsikaj spremenilo in šlo na bolje, strukturne možnosti za delovanje umetnic so še vedno slabe. Večina je samozaposlenih v kulturi in njihov status je izjemno prekaren.
Slovenija je edina država na svetu, ki ima na kvadratni kilometer površine največ zvonikov, vseh skupaj več kot dva tisoč. Z zvoniki pa so seveda povezane tudi stolpne ure, ki so s svojim mehanizmom v preteklosti olajšale delo zvonarjem. Do zdaj se je z najstarejšo pri nas ponašala ljubljanska mestna hiša, zdaj pa se lahko tudi z najimenitnejšo. Uro, ki je lani praznovala tristo let in ki jo je leta 1718 izdelal Bavarec Balthazar Hoffman, je namreč temeljito prenovil in restavriral Samo Kukovičič, edini restavrator za mehanske ure pri nas. Pravi, da gre rotovška ura prav z lahkoto tudi ob bok drugim evropskim astronomskim uram, saj njeno urno kolesje poganja kroglo, ki nas spomni na to, kateri del dneva je, svetli ali temni, in da je vesel, da je Mestna občina Ljubljana prepoznala vrednost, ki jo imajo stolpne ure kot del naše nepremične kulturne dediščine.
Jože Plečnik je bil globoko veren človek in sakralna arhitektura mu je pomenila vrhunec, s katerim se je z ustvarjanjem približal božjemu. In čeprav ga v prvi vrsti poznamo kot velikega arhitekta, je oblikoval tudi majhne predmete, ki so bistveni prav za cerkveno liturgijo. Njegovi kelihi, moštrance, ciboriji in zakramentarij so pred dnevi pripotovali iz Vatikanskih muzejev, v katerih so bili premierno predstavljeni čez poletje in so že na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani, na razstavi Plečnik in sveto.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja režiserka Gaja Möderndorfer. Njen kratki film Nežka, je bil uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala kratkih filmov Drama v Grčiji, je prejel prvo mednarodno nagrado za najboljši južnoevropski film.
Uka Brizani se je rodil sredi 30-ih let prejšnjega stoletja v revni družini v romskem naselju Moravska mahala. Njegov oče je sicer imel stik z glasbo, igral je na boben – tapan v pihalni godbi, sicer pa je bil nočni čuvaj na železniški postaji. Od kod tak dar in tako navdušenje nad glasbo pri njegovem najstarejšem sinu, marsikomu ni bilo jasno. Deloval je kot poliinstrumantalist, trobentač, skladatelj in aranžer. Bil je eden prvih romskih glasbenikov, ki niso igrali na porokah in v gostilnah; usmeril se je v džez in klasično glasbo. Igral je v simfoničnem orkestru, ustanovil zabavni orkester RTV Priština ter bil član ansambla Kosovski božuri. Življenje Uke Brizanija je v knjigi Glasbeni genij, ki je izšla pri Mohorjevi založbi, opisal njegov sin, glasbenik Imer Trajo Brizani.
Srbska avtorica Radmila Lazić velja za upornico z razlogom, saj brez zadržkov piše o ljubezni, seksu, samoti in drugih, za nekatere še vedno občutljivih temah. Njena zbirka Blues Dorothy Parker je bila imenovana za najprovokativnejšo srbsko poezijo 20. stoletja. Pri naši založbi Beletrina je pred kratkim izšla dvojezična izdaja njenih pesmi z naslovom Brez anestezije.
Festival zvočnih in avdiovizualnih umetnosti Sonica bo na različnih prizoriščih v Ljubljani že enajstič pretresal sodobne trende na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe.
Danes namiguje dr. Peter Svetina, ki ob pisanju za otroke in mladino piše tudi strokovne članke o starejši slovenski in mladinski književnosti. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njegova strokovna knjiga Metuljčki in mehaniki, v kateri raziskuje mladinsko književnost med obema vojnama in po drugi svetovni vojni ter v njej ugotavlja, kako so v socializmu temeljna dela slovenske mladinske književnosti po drugi vojni priredili oziroma očistili nezaželenih elementov, da so bila sprejemljiva za takratno politično ozračje. Vsekakor zanimivo branje, a Peter Svetina predlaga nekaj čisto drugega – pravljice dveh čeških avtorjev.
26. Mesto žensk sta odprli ulična in virtualna 3D razstava ''Nepozabne'', ki sta nastali ob izdaji istoimenske knjige. Kako naprej? je temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja letošnji festival in odgovarja: z oblikovanjem začasnih prostorov zbliževanja. 12. festival sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti Sonica sta na prizoriščih na različnih mestih napovedali vrtna koncertna serija in razstava v ljubljanski galeriji Equrna z naslovom ''Vrt, ki ga preganja raj''. Tak je tudi naslov teme letošnje Sonice, ki bo od danes do sobote, 26. septembra, povezala 19 dogodkov, na katerih se bo predstavilo 16 umetnikov iz devetih držav.
Kateri film ste si zapomnili zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma? Na vprašanje odgovarja Jelka Stergel, direktorica 22. Festivala slovenskega filma, ki te dni poteka v portoroškem avditoriju.
Festivala predstavita direktorica FSF Jelka Stergel in kustos Festivala fotografije v Mariboru Vasja Nagy.
Delujeta v Domu KULture muziKafe na Ptuju, njuna priporočila pa so vsa po malem povezana s potovanji – v svet poezije, filma in v tisti pravi svet.
Pogovor z Evo Mahkovic, dramaturginjo in pisateljico, ki je v enem mesecu doživela izid dveh knjig: pri založbi Beletrina Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je zbirka njenih zapisov, objavljenih na Facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019, pri založbi VigeVageKnjige pa je izšla literarna-vizualna zbirka grotesk Vinjete straholjubca, skupni projekt z ilustratorko Evo Mlinar. Že osmo leto pa bodo pletli mrežo na festivalu Spider, ki se vedno znova, tokrat med 11. in 15. septembrom, pokaže s plesnimi in drugimi umetniškimi dosežki in prinaša inovativne, tudi radikalne poglede na lokalno in globalno kulturnopolitično vzdušje.
Neveljaven email naslov