Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
V Sarajevu se bo v petek končal 27. filmski festival, ki je po lanski spletni izvedbi znova zaživel v živo. Poleg koprodukcijskega prispevka pri filmu Morena se je Slovenija v tekmovalnem programu predstavila še z dokumentarcem režiserke Marije Zidar Odpuščanje, ki bo ob Mateji Valentinčič gostja oddaje.
"Če ne drugače, je treba brati takšne majhne knjižice, ker ko ti pade na glavo, te ne ubije. Take knjige je treba brati zvečer v postelji. Lažje zaspiš, kot če gledaš Umore na podeželju." Drago Mislej – Mef priporoča Sarajevski Marlboro Miljenka Jergovića.
24. mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani bo med 20. in 29. avgustom gostil dvajset mednarodnih umetniških skupin in umetnikov ter osem slovenskih umetnikov in kolektivov, ki bodo z različnimi umetnostnimi zvrstmi predstavljali svoje zgodbe. Vse festivalske predstave in dogodke tokrat zaznamuje dialektičnost. Letošnji festival je tudi poklon Nevenki Koprivšek, ustanoviteljici zavoda Bunker in festivala Mladi levi.
Jazzinty že dve desetletji v Novo mesto privablja mlade glasbenike, mentorje in pedagoge z vsega sveta. Predstavlja eno prodornejših neformalnih izobraževanj na področju jazzovske glasbe. V preteklosti so se glasbenih delavnic udeleževali večinoma tujci, saj so se mladi glasbeniki izobraževali pred sprejemnimi izpiti na različnih konservatorjih po vsej Evropi. Z novim konceptom se glasbena delavnica in spremljajoč festivalski program osredotočata na predstavitev zapostavljenih in v pandemiji prizadetih mladih glasbenikov.
Nerina Kocijančič je filmska kritičarka in publicistka ter vodja promocije in distribucije pri Slovenskem filmskem centru. Za promocijo slovenskih filmov skrbi tudi na različnih malih in velikih filmskih festivalih. Te dni bo gostja Sarajevskega filmskega festivala, ki se začne prav nocoj. "Avgust je prežet s festivali na odprti sceni, kar je v tem post-covidnem času še kako pomembno," pravi Nerina Kocijančič: "lahko gledamo filme na velikem platnu in se družimo."
Festival, ki nosi ime po arhitektu Edvardu Ravnikarju, najvidnejšemu predstavniku slovenske moderne. Namen festivala je, pravi soorganizator Jošt Derlink, privabiti mlade bodoče strokovnjake ter osvetliti teme na drugačen in bolj sproščen način.
Glavni akterji filma so Dario Nožić Serini - Dacho, Luka Lah - Levanael in Matej Tunja, člani Kamniške glasbene trap skupine Matter. Ne igrajo samih sebe, pač pa fante iz bloka, ki preprodajajo neko futuristično drogo.
Film se dogaja v distopični prihodnosti, ki ni natančno določena, je pa določen kraj, to je nekakšen fiktivni Kamnik, v katerem neka korporacija odkupi vse vodne vire in kmalu tudi telekomunikacije, medije, drone in bencinske črpalke.
Življenje je lepo je eden finančno najuspešnejših filmov, ki niso bili posneti v angleščini. Ob vsebini, ki se dotakne vsakogar, ki si ga ogleda, ga zaznamuje tudi glasba Nicola Piovanija. V današnjem Poletnem namigu ga priporoča pevka, flavtistka, pedagoginja, ki piše tudi pravljice, Tinkara Kovač.
Razstava Gibanje za javni govor umetnice Polonce Lovšin v Galeriji Tobačna v Ljubljani je prva postavitev istoimenskega projekta v galerijskem prostoru. Gibanje za javni govor je projekt v trajanju, ki začasno zavzame javni prostor v urbanem okolju in udeležence spodbuja h komunikaciji in skupni akciji. Sedem faz interaktivnega kinetičnega projekta – od leta 2015 do danes – je prikazanih z dokumentarnim gradivom, besedili in kolaži v katalogu projekta.
Razstava Polonce Lovšin Gibanje za javni govor v Galeriji Tobačna v Ljubljani je na ogled do 10. septembra.
Igor Prassel je urednik filmskega programa Slovenske kinoteke, avtor knjige Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 in vodja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Tudi njegov poletni namig je povezan s sedmo umetnostjo.
V novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke na Miklošičevi cesti 28 v Ljubljani si lahko v teh poletnih dneh ogledamo prvo samostojno razstavo France Štiglic: Filmska zapuščina. Avtorica razstave je kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Špela Čižman, njen poletni namig pa vključuje tudi izlet na Kras.
V začetku avgusta se nam obetata kar dve premieri slovenskega celovečernega filma: Nekoč so bili ljudje Gorana Vojnoviča (premiera bo nocoj na Ljubljanskem gradu), film Ameba, režiserja Blaža Završnika, pa v okviru Kamfesta, 8. avgusta. v Kamniku.
Plečnikova dela so po sedmih letih prizadevanj končno vpisana na Unescov seznam. Tako se je odločil Odbor za svetovno dediščino, ki je sledil priporočilu Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS) in v celoti potrdil utemeljenost predloga za vpis. Zasedanje 21 držav članic je potekalo na Kitajskem, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani pa so neposredni prenos spremljali številni sodelujoči pri pripravi nominacijskega dosjeja.
Poletje v Dubrovniku je tudi letos v znamenju legendarnih dubrovniških poletnih iger, njegova prijetna osvežitev pa je znova tudi projekt Pristanišče sanjačev. Ta poteka pod pokroviteljstvom Ustvarjalne Evrope in povezuje Maribor, Novi Sad in Dubrovnik. Namen je ozaveščanje ljudi o problematiki migracij in pomoči pri integraciji beguncev v nova kulturna okolja. V okviru tega projekta je na odru SNG Maribor nastala uprizoritev Proslava, ki je v Dubrovniku na obeh uprizoritvah doživela izjemen odziv publike. Nina Zagoričnik se je v Dubrovniku pogovarjala s Sašo Božić in igralko Ksenijo Mišič.
Nina Zagoričnik se je v živo oglasila z Dubrovniških poletnih iger, kjer je gostila 25-letnega gledališkega režiserja Jana Krmelja iz Maribora, ki je uprizoril igro hrvaškega dramatika Ivorja Martinića Proslava.
V Ljubljani se bo danes začel festival Europa Cantat, ki je eden izmed največjih mednarodnih glasbenih festivalov, ki bo tudi največji glasbeni dogodek v tem letu pri nas. Gre za festival, ki se odvija na tri leta, 2018 je potekal v Talinu, prvič pa so festival pripravili leta 1961 v nemškem mestu Passau.
Jutri se bo v Ljubljani začel festival Europa Cantat, eden izmed največjih mednarodnih glasbenih festivalov, ki bo tudi največji glasbeni dogodek v tem letu pri nas. Gre za festival, ki se odvija na tri leta, prvič je potekal v nemškem mestu Passau, in sicer leta 1961, pred tremi leti pa ga je gostila Estonska prestolnica Talin. Vse od takrat so pri nas potekale priprave na festival in del festivalske ekipe je tudi glasbenik in sociolog v kulturi Matej Primožič, ki nam bo tokrat namignil, kaj početi, pa ne samo poleti.
Hotel Bohinj, ki je bil v zadnjih letih večkrat dozidan in pozidan, ni imel niti ene skupne oblike ali stila. "Trd zalogaj je bilo oblikovno to spraviti v zanimivo podobo. Želja je bila, da se hotela ne podre," pravi arhitektka Špela Videčnik, ki si avtorstvo pri novi podobi nekdanjega Hotela Kompas deli z arhitektom Rokom Omanom. Oba delujeta v okviru biroja Ofis Arhitekti. Kako so v prenovo vtkali lokalno tradicijo, kaj za Bohinj pomeni zeleni turizem in kakšno vlogo imajo pred vhodom v hotel mačje stopinje?
Serije portretov, nastalih pred obdobjem koronakrize, prinašajo drugačno zgodbo uporabe zaščitnih mask, ki so sicer svet preplavile šele s pandemijo covida-19. Govorijo zgodbo ljudi, ki so skriti za kirurškimi, bombažnimi in napredneje zasnovanimi zaščitnimi maskami zaradi izpostavljeni nezavidljivo visokim vrednostim onesnaženja zraka. Razstava Dihaj, fotografa Matjaža Krivica, želi z dejstvi opozoriti na zdravstveno in družbeno problematiko, za katero je edina rešitev sprememba miselnosti. Na ogled bo v galeriji Kresija v Ljubljani do 25. avgusta 2021.
