Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
V Mariboru so podelili Glazerjeve nagrade za dosežke na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec. Glazerjeve listine za posamezne dosežke akademski slikar Gregor Pratneker, ena najvidnejših slovenskih sopranistk sodobnega časa Nika Gorič in muzejski svetovalec Uroš Dokl, ki je v prostor umestil in v muzejski arhiv zapisal zgodovino rolkanja v štajerski prestolnici.
Blizu glavnega mesta Srbije je naselje Vinča, kjer je v prazgodovini živela družba, znana po svojem poselitvenem vzorcu, ritualnem vedenju in kmetijski tehnologiji. A Vinča, ki je tako rekoč del Beograda, je večkrat omenjena ne zaradi vinčanske neolitske kulture, ampak zaradi raziskovalnega jedrskega reaktorja, v katerem so se jugoslovanski znanstveniki ukvarjali s projektom atomske bombe.
Branje pesmi nam lahko da nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Tako je v slovenski poslanici ob svetovnem dnevu poezije razmišljala pesnica Veronika Dintinjana. Po državi so se vrstila javna branja poezije in povezala je tudi Maribor, kjer pa se ta svetovni dan ne prepleta le z začetkom pomladi, ampak tudi z rojstnim dnevom ruškega pesnika Janka Glazerja. Občina Maribor Glazerjeve nagrade, najvišja občinska priznanja na področju kulture podeljuje od leta 1987. Letošnjo za življenjsko delo bo 5. aprila, ko podelijo tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v krajšem časovnem obdobju, prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec.
Kitajska, Rusija, Latvija, Srbija, Gvatemala, Peru. To je le nekaj krajev ali bolje prostorov, ki jih vidimo na fotografijah Klavdija Slubana. Ter seveda Francija in Slovenija. Sluban je namreč francoski fotograf slovenskega rodu, ki je otroštvo preživel v Livoldu, vasici pri Kočevju, nato pa se je vrnil v Pariz. Zdaj razstavlja v Ljubljani, v Galeriji Jakopič je na ogled njegova največja pregledna razstava doslej, ki nosi naslov Nekje drugje Tukaj. Skupaj s kuratorko razstave, dr. Marijo Skočir sta zasnovala povsem nov izbor ciklov, ki na več kot 150 fotografijah predstavlja vrhunce Slubanovega ustvarjanja. Retrospektivni pregled več kot tridesetih let fotografskega dela se začne s ciklom fotografij o zaporih za mladoletnike, te obiskuje od leta 1995, in konča s snegom, ki je zanj neskončen vir navdiha.
Razstavo, ki bo na ogled do 25. avgusta, spremlja obsežna fotomonografija, ki je na voljo tudi kot posebna izdaja.
Kako živi eno največjih smetišč na svetu v Vinči nedaleč od Beograda, kdo so performativni deloholiki oziroma obsedeni z delom, kakšno je življenje evangeličanske duhovnice Jane in zakaj ptice močvirnice v jezerih ekvadorskih Andov storijo skupinski samomor?
Monografija z naslovom "Trsta ne damo!" pojasnjuje nekatere novo vidike tržaškega vprašanja, ki je zaznamovalo odnose med Jugoslavijo in Italijo po 2. svetovni vojni. Zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki preučuje mejno območje med Italijo in Slovenijo, je analiziral arhive v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Knjiga poleg zgodovinskih faktov osvetljuje širši kontekst odnosov med narodi na tem območju, pomaga pa tudi pri razumevanju aktualnih mejnih vprašanj v Evropi in po svetu.
Preverjamo, katere mladinske knjižne novosti slovenskih avtorjev v kratkem prihajajo na police knjigarn in knjižnic. Z njihovimi avtorji se pogovarjamo o tem, kakšni bralci so mladi in kako je pisati zanje. Mlade pa sprašujemo, kaj jih pri knjigah najbolj pritegne.
V Ljubljani se je začel 25. mednarodni feministični in kvir festival Rdeče Zore. Na različnih lokacijah po Ljubljani in v Mariboru bodo do 10. marca na ogled performensi, koncerti, razstave in filmi, ki opozarjajo na zgrešene reprezentacije in nevidnost žensk, kvir, nebinarnih in trans oseb, ne le v družbi, temveč tudi znotraj kulturne industrije. Pogovarjali smo se z organizatorko Sašo Nemec, med drugim tudi o izvoru imena 'Rdeča Zora'.
Z literarnim večerom, na katerem je gostoval španski avtor Pol Guasch se je včeraj začel letošnji festival Fabula. Naš največji praznik literature je uvedel že dogodek Fabula pred Fabulo, na katerem je bil gost, sicer le na daljavo, najbolj prevajan sodobni romunski pisatelj Mircea Cartarescu, ki je v pogovoru omenil, kako pomembno je humorno in sanjavo dojemanje sveta.
Rachel Bright je angleška pisateljica, pesnica in ilustratorka otroških knjig. Slovenska založba Morfen je izdala osem njenih zgodb, ki jih je ilustriral angleški ilustrator Jim Field, v slovenščino pa jih je s polno mero rim, ritma in humorja odlično prevedel Milan Dekleva. Pravljice Rachel Bright so otrokom celega sveta predstavljene tudi v animiranih televizijskih serijah. Med prestižnimi nagradami je popularna avtorica prejela tudi knjižnega oskarja.
Suzana Brborović si je že od nekdaj želela postati umetnica. Z večkrat nagrajeno akademsko se pogovarjamo o pomenu umetnosti v Sloveniji in Nemčiji, kjer je do nedavnega živela, o posebnem ustvarjalnem procesu, pri katerem ji občasno pomaga tudi enoletni sin, in želji, da ustvarja slike, ki so privlačne za misel in oko.
Knežje mesto je te dni središče gledališkega dogajanja. Žarometi 32. Dnevov komedije so uperjeni v osem tekmovalnih in štiri spremljevalne predstave, pa tudi v okrogle mize in delavnice. Svojo vlogo imajo tudi gledalci, ki izbirajo komedijantko ali komedijanta večera in najboljšo komedijo festivala. Vse naštete povezujejo komedija, novo vpraševanje o žanru v slovenskem prostoru in nastavljanje zrcala naši realnosti.
18. Festival gorniškega filma bo od 12. do 17. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju tudi letos predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo. Ogledamo si lahko 35 filmov: osem alpinističnih ter po devet v kategorijah plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura.
Festival se bo začel s premiero slovenskega filma Viharnik z roba, prinaša pa tudi fotografsko razstavo direktorja festivala Silva Kara: Od lesenega do zlatega cepina.
Je pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in raziskovalka na Oddelku za prevajalstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Prevaja iz francoščine in arabščine. Je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca. Njen prvenec Kozjeglavka, zbirka kratkih zgodb, je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nominirana za najboljši literarni prvenec.
Je pisateljica, prevajalka in urednica. Po zadnji odmevni knjigi Zakaj ne pišem snuje nov roman, nedavno je prispevala spremno besedo k sveže prevedenemu delu Éduarda Louisa Boji in preobrazbe neke ženske, ki je izšlo pri založbi *cf. Od leta 2020 ureja spletni portal Disenz.
Pesnica, skladateljica, performerka in doktorica sociologoje je avtorica sedmih knjig, radijskih oddaj in radijske igre. Je prejemnica dveh nagrad vitez poezije, Zupančičeve ter Jenkove nagrade. V knjigi Kako zveni oblast? preučuje zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju. Njena zadnja pesniška zbirka nosi naslov Ampak kdo?
Pisateljica, prevajalka in novinarka je lani izdala svoj prvenec Težka voda, ki je bil nagrajen na 39. Slovenskem knjižnem sejmu. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin.
Je pesnica in kritičarka, nova predsednica društva LUD Literatura ter urednica zbirke Prišleki, ki išče nova imena in objavlja knjižne prvence. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike.
Pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka je izdala že šest romanov ter zbirko kratkih zgodb. Že njen prvenec Koža iz bombaža (2007) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu, njen tretji roman Sušna doba (2013) pa je dobil nagrado Evropske unije za literaturo. Poleg pisateljevanja tudi prevaja, večinoma afriške avtorje.
