Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O razliki med ostalimi prostori, ki nas obdajajo in prostorom igre v teatru, bodo razmišljali arhitektka, gledališka režiserka in scenografka Meta Hočevar, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru razmišljajo scenografinja Meta Hočevar, gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter gledališki režiser Sebastijan Horvat
"Prostor je vedno prisoten v mislih, v realnem svetu in v fantaziji. Brez njega ni nič, je lahko dokaz, alibi, je krivec ali rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja, ne govori, je pa zelo zgovoren," piše Meta Hočevar v svoji novi knjigi Prostori mojega časa. Arhitektka, gledališka režiserka in scenografka, ki za vsak prostor pravi, da ima svoje življenje, ki mu ga dajejo ljudje.
"Govorimo o napolnjenem ali praznem prostoru. Zadnji nas preseneča, ker je drugačen in nima zgodbe, predvsem pa nima dotikov."
Zato se naši sogovornici zdi zatekanje v umetnost nujno. S tem pa ne misli le na umetnike, ampak na človeka nasploh, saj ne gre za to, kaj moraš vedeti, ampak kaj moraš videti, saj le tako lahko vzbudiš svoja čustva. Zdaj, ko se je prostor na neki način izpraznil, ker se je življenje preselilo v domove, se Meti Hočevar zdi zanimivo vprašanje, kaj naj počnemo s praznim prostorom in z vso umetnostjo.
"Res je, da vsa gledališča ustvarjajo predstave, delajo tisto, kar je najpomembnejše. Ampak navzven je vse mrtvo. Ni gledališča, ni avtobusov, ni ničesar."
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru sta razmišljala tudi dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med ostalimi prostori, ki nas obdajajo in prostorom igre v teatru, bodo razmišljali arhitektka, gledališka režiserka in scenografka Meta Hočevar, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru razmišljajo scenografinja Meta Hočevar, gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter gledališki režiser Sebastijan Horvat
"Prostor je vedno prisoten v mislih, v realnem svetu in v fantaziji. Brez njega ni nič, je lahko dokaz, alibi, je krivec ali rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja, ne govori, je pa zelo zgovoren," piše Meta Hočevar v svoji novi knjigi Prostori mojega časa. Arhitektka, gledališka režiserka in scenografka, ki za vsak prostor pravi, da ima svoje življenje, ki mu ga dajejo ljudje.
"Govorimo o napolnjenem ali praznem prostoru. Zadnji nas preseneča, ker je drugačen in nima zgodbe, predvsem pa nima dotikov."
Zato se naši sogovornici zdi zatekanje v umetnost nujno. S tem pa ne misli le na umetnike, ampak na človeka nasploh, saj ne gre za to, kaj moraš vedeti, ampak kaj moraš videti, saj le tako lahko vzbudiš svoja čustva. Zdaj, ko se je prostor na neki način izpraznil, ker se je življenje preselilo v domove, se Meti Hočevar zdi zanimivo vprašanje, kaj naj počnemo s praznim prostorom in z vso umetnostjo.
"Res je, da vsa gledališča ustvarjajo predstave, delajo tisto, kar je najpomembnejše. Ampak navzven je vse mrtvo. Ni gledališča, ni avtobusov, ni ničesar."
O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru sta razmišljala tudi dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.
Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.
Kaj prinaša najstarejši in najbolj relevanten festival med največjimi na svetu?
Prinaša tudi pet nagrajenih plesnih predstav domačih in tujih ustvarjalcev.
V krajinskem parku Polhograjski dolomiti je že osmo poletje zapored odprla vrata Hiša na hribu. Gre za umetniški projekt pod idejnim vodstvom Zvonke Simčič, ki povezuje sodobno umetniško produkcijo s prostori tradicije, podeželskega ter kulturne in naravne dediščine. Damijan Kracina pa je z razstavo 0.22 galerijo Društva likovnih umetnikov Ljubljana spremenil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – najdemo jih na tleh, visijo v prostoru, v okenskih nišah …
Namig za poletne dejavnosti podaja Hana Čeferin, kuratorka Galerije Fotografija in urednica nove revije za sodobno umetnost ETC, ki jo je izdal istoimenski zavod za kulturno dejavnost. V prvi številki revije, izhajala bo enkrat na leto, je predstavljenih 19 mladih umetnikov iz Slovenije in tujine. Revija predstavlja sodobno umetnost od Balkana do Baltika. Njen namen je tudi promocija slovenskih umetniških projektov v tem prostoru.
Z matematičarko, gozdarko in lovko Marijo Jakopin o izginjanju avtohtone vrste jelk zaradi neurij, posledici monokulturnega bukovega gozda in pomenu izobraževanja o gozdu že v osnovnih šolah.
Črnomaljski grajski atrij in staro mestno jedro Črnomlja avgusta vsako leto gostita Festival dobre glasbe, smeha, kulture, športa in kulinarike. Na odru se znajdejo številni priznani gosti, ki na različne načine razvedrijo poletne večere. Začenja pa se tudi Kranj Foto Fest, ki bo mesto za en mesec spremenil v navdihujoče prizorišče. Srečali se bodo vsi, ki bodo želel deliti svoje izkušnje o fotografiji in s fotografijo.
Slovenska umetnica in gledališka ustvarjalka, dramaturginja in režiserka Lea Kukovičič skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive in odkriva nova znanja. Njen novi avtorski projekt, ki nastaja, je gibanje za reševanje moških iz patriarhata – Zadnji Hamlet. Lea Kukovičič je letos tudi članica nove tričlanske kuratorske ekipe 25. mednarodnega festivala Mladi levi. Kaj pa so njeni poletni namigi?
Palme nenehno sprožajo razne razprave. Povsod, kjer jih sadimo, spremenijo tradicionalno okolje in ker niso najbolje prilagojene na naše podnebje, povzročajo razne težave.
Mednarodni festival Mladi levi, ki se začne v petek, je eden najopaznejših letnih dogodkov zavoda Bunker, ki vsak konec poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta.
V prestolnici se danes začenja osmi FeKK - Festival kratkega filma. V dvanajstih sekcijah bo do 20. avgusta predstavil več kot 160 kratkih filmov iz 35 različnih držav. Festivalski program – tako filmski kot spremljevalni - ima letos naslov Skrivno življenje.
Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto.
Poletje je polno takšnih ali drugačnih glasbenih festivalov po vsem svetu. Naš Festival Ljubljana z izjemno bogatim programom praznuje jubilejnih 70 let in je le tri leta mlajši od legendarnih Dubrovniških poletnih iger, ki so nekoč gostile svetovna imena iz sveta teatra in glasbe, med njimi tudi našo slavno pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Le malokdo pa ve, da je prav Dubrovnik njeno rojstno mesto.
Doc. dr. Barbara Rajgelj je predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, ter ena od soustanoviteljic Pravne mreže za varstvo demokracije. Za poletje priporoča ....
Pianistični koncert Ivana Skrta, diplomanta slovitega konservatorija Čajkovski v Moskvi
Neveljaven email naslov