Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Pretekli teden je v dvorani GŠ Ljubljana Vič-Rudnik potekala prva otroška delavnica s sestavljivimi orglami, Orglekids Slovenija.
Direktorico Zavoda za pravično trgovino 3MUHE in vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič najbolj poznamo po tem, da si že leta prizadeva, da bi ljudje spremenili svoje nakupovalne navade in kupovali lokalno, pravičnotrgovinsko in trajnostno. V prostem času rada bere različne stvari. Trenutno se vrača k slovenskim zgodovinskim klasikom, kot je recimo Ivan Tavčar. V branje pa vam priporoča avtorja, ki pogled na kulturo predstavi iz drugega vidika.
Ob 150 letnici Plečnikovega rojstva je bilo letos v tujini posvečenih kar nekaj dogodkov, bodisi z razstavami, celo tujih avtorjev ali debatnimi omizji. Tudi zanimanje za slovensko sodobno arhitekturo iz leta v leto narašča. Slovenski arhitekti predavajao na nekaterih najbolj prestižnih univerzah po svetu, vabljeni so kot predavatelji na razne simpozije ali za člane pomembnih mednarodnih žirij. Med njimi je tudi arhitektka Maruša Zorec.
V ljubljanski Drami danes gostuje beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište z uprizoritvijo Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Predstava je v Srbiji doživela zelo naklonjene kritike medijev in javnosti, za slovensko gledališko občinstvo pa je zanimiva tudi zato, ker so pri njej sodelovali tudi slovenski ustvarjalci. Režiral jo je Vito Taufer, glasbo pa sta napisala Robert Pešut - Magnifico in Aleksander Pešut - Schatz. V glavni vlogi Ojdipa nastopa Milan Marić, 32-letni srbski igralec, s katerem so se pred časom v Beogradu srečali Luka Hvalc, Jan Grilc in novinarski kolega z Dela Lucijan Zalokar.
Gost Liffa z retrospektivo svojih filmov in knjižnim prvencem Še ne povedane zgodbe.
V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je do konca prihodnjega leta na ogled razstava o svetlobi, ki odgovarja na vprašanja kako vidimo, kaj je svetloba, kako hitra je in kaj je eter. Del razstave je posvečen tudi slepim in slabovidnim, ki svetlobe ne zaznavajo, zgodba o svetlobi pa je dopolnjena tudi s predmeti, ki svetlobo uporabljajo in najrazličnejšimi svetili. Priporočamo ogled, kaj pa v branje priporoča avtor razstave in vodja projekta doktor Orest Jarh?
Na vrtu Društva slovenskih pisateljev so predstavili pesmomat, poetični stroj, ki bo temu svetu prinesel več mehkejše, poetične resničnosti. Kot se je spomnil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, je prav na Cankarjevi ulici, ob kateri je del vrta Lili Novy, nekoč stal prvi avtomat znane ljubljanske gostilne, na katerem si lahko dobil prigrizek. No, pesmomat, robotizirani avtomat, pa za evro podari pesem, jo zrecitira in natisne, lahko pa si jo prenesete tudi na telefon. Pri projektu poetičnega stroja sodelujejo portal Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist, Slovenska pisateljska pot, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN in Fakulteta za računalništvo in informatiko.
Ljubljana ima Cukrarno, Maribor pa novi Minoritski kulturni center, ki je nastal z revitalizacijo obstoječega Vojaškega trga ter z delno rekonstrukcijo srednjeveškega zidu. Predstavlja kompletno prenovo najstarejšega mestnega trga, ki obsega osem tisoč kvadratnih metrov površine. Arheološka izkopavanja so se začela že leta 2008 in so trajala vse do leta 2017, nov kulturni center med Lentom in osrednjo mariborsko tržnico pa je začel nastajati pred več kot desetimi leti. Mestna občina je najprej obnovila prazen in propadajoč nekdanji minoritski samostan ter vanj naselila lutkovno gledališče. In kaj vse zajema danes novi mariborski kulturni center? Poleg zanimivih novih prostorov v nekdanjem samostanu, kjer že domuje Lutkovno gledališče Maribor, zajema še zunanji avditorij, Minoritsko cerkev, Sodni stolp ter objekt Tri babe pri tržnici.
33. mednarodni festival Liffe se odpre jutri ob 19.30 v Cankarjevem domu s kostumsko dramo o avstrijski cesarici Sisi z naslovom Korzet režiserke Marie Kreutzer. V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo festival trajal do 20 novembra.
Zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski deželni muzej, danes Narodni muzej Slovenije. V prvih letih 20. stoletja so muzeje dobila večja urbana središča, po drugi svetovni vojni pa se je njihovo število pomnožilo. Leta 1957 je bila v Velenju na pobudo velenjske podružnice Društva rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov slovesno podpisana ustanovna listina Muzeja slovenskih premogovnikov in za njegov sedež so določili prostore na velenjskem gradu, enem lepše ohranjenih slovenskih gradov. V njegovem obrambnem stolpu, v rondeli bodo v četrtek odprli jubilejno razstavo ob 65-letnici muzeja, ki bo prikazala ne samo delovanje muzeja od njegovega začetka, ampak tudi kar nekaj predmetov iz njihovih muzejskih depojev, ki bodo na ogled prvič.
Rosana Cerkvenik je doktorica krasoslovja, jamarka, kolesarka in naravovarstvena nadzornica v Parku Škocjanske jame. Je pa tudi koordinatorica slovenskega dneva biosfernih območij, ki smo ga prvič zaznamovali včeraj, 3. novembra. Ob vsem kar počne, pa ne zmanjka časa za knjige, zelo rada bere in zato nam bo v branje priporočila kar nekaj čtiva.
Italo Calvino se je rodil leta 1923 v predmestju Havane na Kubi, kjer so v tistem času delali njegovi starši, oče tropski agronom, mati botaničarka. Dve leti po njegovem rojstvu se je družina vrnila v Italijo. V mladih letih se je Calvino navduševal nad popularno kulturo, stripi in filmi, a se pozneje na željo staršev vpisal na agronomsko fakulteto, najprej v Torinu, pozneje v Firencah. Ko mu ni uspelo opraviti več kot le nekaj izpitov, se je odločil za pisateljevanje in po vojni diplomiral s temo pripovedništva Josepha Conrada. Leta 1954 mu je torinska založniška hiša Einaudi predlagala, naj pripravi zbirko Italijanskih pravljic. V dveh letih je iz etnoloških zbirk 19. stoletja po zgledu bratov Grimm zbral 200 ljudskih pripovedk iz različnih italijanskih pokrajin in jih prevedel v knjižni jezik. Obsežno delo je izšlo leta 1956 in je do danes eno najbolj prevajanih Calvinovih del, ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem jeziku. Italijanske pravljice v prevodu Gašperja Maleja so izšle pri založbi Mladinska knjiga.
Sredi junija 1992 je izšla prva številka srednjeevropske arhitekturne revije za kulturo prostora z naslovom Piranesi. Urednika sta bila arhitekta Vojteh Ravnikar in Tomaž Brate, vizualno podobo pa ji je dodal oblikovalec Ranko Novak. "Kaj je dobra arhitektura in kaj je arhitektura, ki nadaljuje tradicijo srednjeevropskega prostora" je bil od vsega začetka njen osnovni namen. Revija Piranesi te dni praznuje 30 let. Kakšna je njena nova paradigma danes, v tem istem srednjeevropskem prostoru, novi urednik revije arhitekt Robert Potokar. Z njim se je za oddajo Prostor srečala Nina Zagoričnik.
Kaj je Godalkanje? Na karkoli vas že beseda spomni, to je izobraževalna platforma za godalce, ki vključuje tako individualni pouk kot skupinske delavnice in daje velik poudarek na nastopanju, včasih godalkarji zaigrajo tudi na ulici. Sicer pa je Godalkanju tudi letos namenjen zadnji oktobrski konec tedna, jutri bodo v Kinu Šiška preigravali izvirne in tradicionalne skladbe, ki segajo globoko v balkansko tradicijo. Tokrat so medse povabili tudi Wild Strings Trio – trio Divje strune. Gre za mednarodno zasedbo katere članica je tudi Petra Onderufova s Slovaške. Današnje knjižno priporočilo pa bo ob njej podala še ena od mentorica Godalkanja, Barja Drnovšek.
V oddaji Prostor izvemo, kaj vse predstavlja nova Evropska arhitekturna platforma LINA. Prva je potekala v Ljubljani, druga bo v Kopenhagnu in tretja zaključna bo v Sarajevu.
Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.
Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.
Pod obronki gozdnatih Brkinov na stičišču kraškega in brkinskega sveta leži vas Rôdik, znana tudi po svojem bogatem izročilu, po zgodbah o tem, kako so si ljudje razlagali svet in pokrajino v kateri so živeli. Med te, k mitski babi, kultnem kačonu in našim prednamcem ajdom vas ponese Mitski park. Kaj vam v branje priporoča njegova vodja Valerija Pučko?
V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo od 9. do 20. novembra potekal 33. mednarodni filmski festival Liffe. Gost v oddaji je programski direktor Simon Popek.
Profesorico slovenščine in pedagogike ter višjo knjižničarko Barbaro Hanuš širša javnost najbolj pozna kot strokovno sodelavko revij Ciciban in Cicido. Avtorica slikanic, beril za osnovno šolo, delovnih zvezkov in strokovnih člankov s področja bralne pismenosti je pet let delala na ljubljanski šoli v Rakovi Jelši, kjer je veliko otrok priseljenih iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tam je iskala načine, kako v mladih spodbuditi strpnost in sposobnost empatije do drugih etničnih skupin. S tem sta povezani tudi njeni literarni priporočili.
Neveljaven email naslov