Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Pretekli teden je minilo 30 let od začetka obleganja Sarajeva, to se je začelo 5. aprila 1992 in je trajalo 1.425 dni. V Galeriji Vžigalica v Ljubljani so se z razstavo z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas, na ogled bo do 8. maja, spomnili na takratne dogodke z osebnimi spomini pregnancev iz Bosne in Hercegovine, ki so se pred tremi desetletji zatekli v Slovenijo. Gre za prvi del razstave, drugi del bo na ogled v Galeriji Vodnikove domačije, ki je pred tremi desetletji, podobno kot KUD Franceta Prešerna, pregnancem ponudila prostor za umetniško ustvarjanje, ljudje namreč takrat niso imeli prav veliko možnosti za vključevanje v družbo. Razstava v Galeriji Vodnikove domačije bo na ogled od 14. aprila do 5. junija.
Koliko ulic je v vašem kraju poimenovanih po ženskah? Ko so se v Novem mestu začeli spraševati o tem, je nastal projekt Pozabljena polovica Novega mesta, v katerem so začeli opozarjati na vse pozabljene ženske, ki pa so pomembno sooblikovale družbo in kulturo Novega mesta. Njihove življenjske zgodbe lahko spoznate tudi na tematski pešpoti Pozabljena polovica, ki spomni tudi na štiri ženske, po katerih bodo v Novem mestu poimenovane nove ulice. Do zdaj sta bili po ženski tam poimenovani le dve. In vodja projekta Pozabljena polovica Novega mesta, Maja Žunič Fabjančič, nam danes v branje priporoča tole.
Krater je začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra Ljubljane. Deluje kot prototip mehanizma za regeneriranje zemeljskega površja, ki na ruševinah urbanih ekosistemov oblikuje nove svetove.
V prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart na Trubarjevi v Ljubljani je od 1. aprila na ogled razstava Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe. Oljne slike velikih formatov iz zadnjega obdobja so nekakšni sklici na lastne zgodnje podobe skupine Laibach. Srečamo se z motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Lahko pa se odpravite tudi na ogled muzikala. Laibach bo ta petek v Cankarjevem domu še zadnjič v Ljubljani nastopil v muzikalu po motivih in besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja Wir sind das Volk – Mi smo narod.
V svežnju leposlovnih novosti novomeške založbe Goga so izvirna dela slovenskih avtorjev in dva prevoda: zbirka kratkih zgodb Mojce Kumerdej Gluha soba, zbirka esejev Gorana Vojnovića Zbiralec strahov, roman Dušana Šarotarja Zvezdna karta, prva evropska zbirka pravljic Giambattiste Basileja Zgodba zgodb in osrednje delo Franceska Petrarce Canzoniere.
"Ko enkrat lutkarija zleze pod kožo, si izgubljen, ne moreš več iz tega in konec," se glasi eden izmed citatov Saše Kumpa. Slikar po izobrazbi je v začetku 50. let prejšnjega stoletja postal član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je služboval kot scenograf, tehnični vodja in vodja lutkovnega odra vse do upokojitve ter v tem času oblikoval več kot 200 scenografij. Zapisal pa se je tudi lutkam. Pravzaprav velja za začetnika lutkarije v Kranju. V prostorih Zavoda za varstvo kulturne dediščine na Tomšičevi ulici številka 7 je zdaj na ogled razstava Lutke dveh prijateljev z lutkami, ki jih je Saša Kump ustvaril za Cveta Severja in za vse druge, ki so se nekoč ukvarjali z lutkami.
Haidy Kancler je v prvi vrsti filmska režiserka. Na zadnjem Festivalu dokumentarnega filma smo lahko gledali njen film Smučarske sanje o puncah iz Afganistana, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in priložnost dobijo v Evropi. Je pa tudi velika ljubiteljica kolesarstva, na specialki in kot navijačica. Že nekaj let, vsako leto tudi na Giru, oblikuje tudi ženske kolesarske drese. Kaj pa Haidy Kancler priporoča v branje? Če ste za dobro kriminalko bo njeno priporočilo pravo za vas..
Francis Kere je Pritzkerjev nagrajenec za leto 2022, prvi arhitekt iz kakšne od afriških držav, ki je kadarkoli prejel najprestižnejšo nagrado v svetu arhitekture. Primerjajo jo celo z Nobelovo nagrado. Rojen v Burkina Fasu, danes pa živi in ustvarja v Berlinu.
Kuratorska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica in uvodna razstava sezone 2022/2023 v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je na ogled občasna razstava o ženskah, ki ne govori o znanih posameznicah, ki so pisale zgodovino, ampak o vseh ženskah danes. Avtorica razstave Urška Repar je izbrala teme, ki ženske zadevajo v različnih obdobjih življenja in na različnih področjih. Od odraščanja in bremena, ki ga to prinaša, do dela, tudi tistega neplačanega, poudari tudi zgodovino molka o nasilju nad ženskami. Obiskovalke razstave so po večini ženske, ki se ob ogledu spomnijo svojih izkušenj, posamezni obiskovalci pa na marsikatero temo iz sveta žensk začnejo gledati drugače.
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je postala koordinator nove evropske arhitekturne platforme LINA. Osrednja slovenska visokošolska ustanova za arhitekturo je v platformo, ki bo podpirala mlade strokovnjake, povezala 28 evropskih in sredozemskih organizacij.
Bi si mislili, da obstaja fotografija brez fotoaparata? V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki in umetnice, ki z drznimi eksperimenti v sicer klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj. Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seníčar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik [tíljen múcik], Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman.
Mariborski slikar Oto Rimele razstavlja svoja dela v Galeriji mesta Ptuj, v galeriji Cukrarna v Ljubljani pa osrednja letošnja razstava predstavlja izbor del generacijsko različnih umetnic.
O knjižnih novostih Cankarjeve založbe, med njimi tudi avtofikcijski in esejističen roman Dijane Matković Zakaj ne pišem, roman Praznovanje Toneta Peršaka, Tu sem: zgodbe, ki jih ne želimo slišati avtorjev Andraža Rožmana, Nike Kovač in Klare Širovnik ter delo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi Alenke Kepic Mohar.
Avtor niza uspešnic zadnja leta živi in ustvarja med Slovenijo in Kanarskimi otoki. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, prek klasičnih popevk, do rocka in bluesa. Za svoje skladbe je prejel številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Šest jih je na novo posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Sveži posnetki so v pripravi in jih čakamo…
Sloviti berlinski Potsdamer Platz, eden najbolj znanih zgodovinskih nemških prostorov, danes brezosebna mestna četrt, ki je še pred nedavnim imela vizijo, da bi postala novo središče velemesta, zdaj sameva izpraznjena in brez mestnih luči.
Z geslom ''Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi'' letos poteka 7. Kavč festival – mednarodni festival intimnih sobnih dogodkov. Iz Maribora, kjer se je začel v soboto, se je razširil še v Ljubljano in druge kraje po vsej Sloveniji. Do konca tedna bo zavzel 120 prizorišč ter na domove in v nekonvencionalne prostore pripeljal 105 skupin iz Slovenije in tujine.
Mednarodni plesno-gledališki projekt v Anton Podbevšek Teatru odpira sezono Vključeni in Izključeni; v celjskem gledališču pa festival Dnevi komedije predstavlja izbor komedijskih uprizoritev preteklih dveh sezon.
Smučarske sanje, nov dokumentarni film režiserke Haidy Kancler, se začne v mestu Bamjan. V prestolnici province, ki velja za eno lepših in liberalnejših v Afganistanu, kjer živijo Hazari in kjer radi smučajo tako fantje kot dekleta, kar bi se za večino v Afganistanu zdelo nekaj nepredstavljivega. V filmu spremljamo tri dekleta Faribo, Fatimo in Zakio, navdušene smučarke, ki priložnost, da postanejo učiteljice smučanja, dobijo v Evropi na avstrijskih smučiščih. A s prihodom v Evropo se zgodijo nepredvideni dogodki, kar je filmsko ekipo po eni strani pretreslo, po drugi pa so dogodki scenarij filma popolnoma obrnili. Producent filma, ki je nastajal štiri leta in je bil tako birokratsko kot logistično zelo zahteven, je Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc. Svetovno premiero je film doživel na Festivalu dokumentarnega filma v Solunu, v sredo pa bo sklenil letošnji Festival Dokumentarnega filma v Ljubljani.
Vojno rušenje mest ni samo bombardiranje sten stanovanjskih blokov, uničenje mesta pomeni tudi željo po uničenju družbe. O tem so razmišljali arhitekti Tomaž Krušec, Katarina Čakš, Boris Podrecca in Miloš Kosec.
Neveljaven email naslov