Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Letos zaznamujemo 30 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Na ti dve obletnici bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb.", katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Nekatere zgodbe so že objavljene na spletnem portalu rtvslo.si. Vodja projekta je Dragan Barbutovski, sicer direktor British Councila v Sloveniji.
Danes ob 22.05 bo na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS premiera radijske igre »Ne bojim se ne hudiča ne biriča!« Pregon tihotapke Melhiorce, o usodi Marine Melhiorce, ki ni le tihotapila živega srebra, pač pa je za zdaj tudi najstarejša poimensko znana prekupčevalka s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega. Radijska igra je nastala na podlagi monodrame, v kateri v vlogi Melhiorce nastopa idrijska igralka Metka Pavšič.
Manica Musil že vrsto let ustvarja avtorske slikanice in z njimi osvaja tuje založbe, mednarodni trg in mlade bralce. V večini slikanic nastopajo živali, saj ji to omogoča več ustvarjalne svobode. Trinajst slikanic, med njimi so Koza Cilka, Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Komar Janez in novejše Lev Robi, Slon Stane, Mravljinčar Franc ter Midva sva pujsa, so izšle v 13 prevodih. Avtorica sicer ne šteje držav, v katerih so že izdali njene slikanice, a jih imajo poleg mnogih evropskih držav tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Indiji, Braziliji in še kje. Posneti risanke po slikanicah Manice Musil je najnovejši projekt, na to pa uspešna mariborska avtorica še vedno čaka, a naj bi ga slovenski ustvarjalci uresničili, in to v sodelovanju s tujimi koproducenti.
Razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
"Nema odmora, dok traje obnova!" je eden izmed stavkov, ki je v besednjaku ostal iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je obnovo takratne države zaznamovalo udarniško delo. Temu je posvečena tudi razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, ki jo je z dokumenti iz arhivov in časopisnimi poročili pripravila zgodovinarka Gorenjskega muzeja Marija Kos. Kot pravi, so to bili časi, ki so bili prežeti z evforijo, graditvijo nove države izjemno delovne generacije, novo politično ideologijo in velikimi pričakovanji, ki pa so na koncu marsikomu prinesla lahko tudi velika razočaranja. Razstava bo na ogled do 11. junija 2022.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
V Ljubljani je pred časom potekal drugi simpozij o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Na njem so obravnavali izbrane razstave, umetnostne institucije in druge fenomene s področja razstavljanja v kronološkem loku ter z najrazličnejših vidikov. Na primer, naše prvo prizorišče, postavljeno izrecno za razstavljanje likovne umetnosti je bil Jakopičev paviljon, ki je bil po načrtih Maksa Fabianija zgrajen leta 1909. Kje pa so naši likovni umetniki, slikarji razstavljali prej? O tem nam je več povedala izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorica Beti Žerovc.
Od Hutterjevega bloka v centru do pravkar dograjene soseske Pod Pekrsko gorco na drugi strani mesta v kontekstu razstave Sto let organizirane stanovanjske gradnje, ki se v prilagojeni različici seli v Maribor.
Razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti, založba Kulturni center Maribor praznuje 30-letnico delovanja.
V Narodnem muzeju Slovenije so odprli virtualno razstavo Zgodbe iz davnine. Potovanje v nekdanje pokrajine, ki je nastala v okviru evropskega projekta Arheološke eKrajine Podonavja in bo odslej del stalne arheološke razstave Zgodbe s stičišča svetov. Na njej predstavljajo najnovejše vizualizacije edinstvene arheološke krajine v deželah ob reki Donavi. Tako je mogoče ob pomoči posebnih oča ali računalniških tablic doživeti železnodobna in rimska naselja. V železnodobnem gradišču Ulaka lahko obiskovalci muzeja virtualno obiščejo kovačijo in si ogledajo kovaško orodje, ognjišče in talilnico. V avstrijski višinski naselbini vstopijo v gomilo, si ogledajo ritualne predmete in se udeležijo pogrebnega rituala.
Na spletnem portalu rtvslo.si si lahko preberete prvo zgodbo projekta "30 let. 30 zgodb.", v katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Letos namreč obeležujemo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida, sicer vršilka direktorice Centra Rog in naša današnja sogovornica v rubriki Knjižno priporočilo.
"London sem prvič obiskal leta 1982. Star sem bil sedemnajst let. Ne, ni bilo tako imenitno, kot sem si predstavljal, da bo: resda sem odkril National Theatre, ki je še vedno moje najljubše poslopje na svetu, vendar pa sem se bolj ukvarjal s tem, kako bi se lahko kljub železničarski stavki nekako prebil v Pariz, ki je bil naslednja postaja na mojem prvem velikem potovanju." Tako svojo prvo izkušnjo z Združenim kraljestvom v kratki zgodbi opiše esejist in prevajalec Tadej Zupančič, ki od leta 1991 živi v Londonu. Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb." V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Zgodbe bodo vsak teden objavljene na spletnem portalu RTVSLO.si, prva, ki jo je napisala Valentina Smej Novak, že danes.
V oddaji Prostor smo se odpravili v predverje beneškega Arzenala, velikega, morda celo največjega razstavnega prostora sodobne umetnosti na svetu, ki pa je del gigantske likovne manifestacije 59. nebeškega bienala.
Po istoimenskem filmu bodo nocoj v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno uprizorili predstavo TV-mreža. Satirično črno komedijo o izmišljeni televizijski postaji, ki se sooča s slabo gledanostjo, je po scenariju Paddyja Chayefskega leta 1976 režiral Sidney Lumet. Film je na 49. podelitvi oskarjev dobil 4 nagrade: oskarja za izvirni scenarij in tri za igralske stvaritve.
V Ljubljani se bo začel mednarodni festival žanrskega filma Kurja polt 2022. Odprtje festivala bo ob 20.30 uri v Kinodvoru s projekcijo filma Slab dan v Black Rocku Johna Sturgesa. Letošnji, deveti festival se po lanski hibridni različici vrača v kino: v dvorani Kinodvora in Slovenske kinoteke, z izborom filmov različnih zvrsti in s spremljevalnim programom. Potekal bo do nedelje, 24. aprila.
"Verjamem, da se ljudje za stvari ne bomo bojevali in nam zanje ne bo mar, če jih ne bomo imeli radi." Tako pravi britanski fotograf Simon Norfolk. Čeprav je več kot 20 let delal na vojnih območjih od Afganistana do Severne Irske, se nima ne za fotoreporterja niti za vojnega fotografa. Zanimajo ga posledice spopadov, kaj so ti pustili na nekem območju in kaj je v nekdanjih britanskih kolonijah ostalo od Britanskega imperija. Rad reče, da je bolj kot fotograf arheolog. Zadnja leta se ukvarja s fotografiranjem posledic podnebnih sprememb, predvsem ledenikov. Ljudi želi prepričati, da bi se ob pogledu na njegove fotografije v ledenike zaljubili in tako spremenili svoj odnos do narave. Fotografije iz dveh serij Simona Norfolka so na ogled v Galeriji Jakopič v Ljubljani na razstavi TALJENJE Podobe podnebnih sprememb.
Peter Baroš je vodja SIGIC – Slovenskega glasbenoinformacijskega centra, ki se ukvarja s predstavljanjem in promocijo slovenske glasbe doma in na tujem. Je koordinator iniciative za glasbeni izvoz slovenske glasbe Music Slovenia, v imenu SIGIC-a sodeluje tudi pri snovanju konferenčnega programa showcase festivala MENT Ljubljana. Na mednarodni ravni je dejaven v zvezi HEMI, ki združuje 9 držav vzhodne, centralne in jugovzhodne Evrope in si prizadeva za uravnotežen razvoj in enake možnosti za evropski glasbeni sektor. Je podpredsednik svetovnega združenja glasbenoinformacijskih centrov IAMIC in je tudi osrednji producent prireditve Praznik glasbe, slovenske različice Fete de la Musique, ki vsako leto 21. junija po vsem svetu zaznamuje svetovni dan glasbe. Po izobrazbi je diplomirani filozof in sociolog kulture. Več let je deloval kot svetovalec za glasbo na Ministrstvu za kulturo, širši javnosti pa je poznan tudi kot saksofonist in klaviaturist skupine Zaklonišče prepeva. Kakšno je njegovo priporočilo za poslušalce in poslušalke Vala 202?
V Mariboru je bila včeraj prva javna predstavitev najnovejšega, že 12. romana pisatelja Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta. Odločitev, da bo premierna predstavitev prav v Mariboru, je bila samoumevna, so povedali v založbi Beletrina. Pisatelj je namreč tudi to literarno pripoved postavil v svoje rojstno mesto. V zgodbi se prepletajo zgodovinski dogodki, sanjski prizori, biblijske zgodbe in otroški spomini protagonista Danijela.
Neveljaven email naslov