Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Maks Šuc je 25-letni inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože.
Maks Šuc je 25-leten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože
Maks Šuc je pred leti na spletu odkril posnetek kovanja, a se ni ustavil le pri ogledu. "Po toliko pogledanih vsebinah me je začelo gristi: ne bi več gledal, rad bi se preizkusil. Neki gospod iz rojstne vasi moje none na Trnovsko-Banjški planoti mi je odstopil staro kovaško peč iz prve svetovne vojne. Delati sem začel doma, dokler ni prišla domov mati. Potem se je to veselje nekako končalo. Tam sem razbijal in hrup je bil povod za ustavitev del," se v smehu spominja svojih začetkov. Tudi rane in opekline so kmalu postale stalnica.
"Če nisi nikdar držal kladiva v roki in ga kar naenkrat držiš po eno, dve, tri ali štiri ure na dan, je to velika obremenitev, vnela se mi je mišica na desni podklati in sem moral počivati. Se pa človek navadi, koža se utrdi, mišice tudi. Kakšno opeklino še dobim sem in tja, kar je pri delu z žarečim kosom jekla nekako pričakovano."
Petindvajsetleten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka na Strojni, prometni in lesarski šoli Šolskega centra Nova Gorica svoje znanje predaja tudi dijakom. Kovaštvo je zanj psihična sprostitev po napornem dnevu, v prostem času pa se ukvarja še z nekaterimi drugimi obrtmi oziroma zanimivimi konjički: z analogno fotografijo in popravilom starih mehanskih ur.
"Pritegnila me je duša, ki jo imajo ure. Vsako uro, sploh starejšo od 20 ali 30 let, popravljal sem tudi ure, stare 150 let, je sestavil človek."
Maks Šuc je 25-letni inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože.
Maks Šuc je 25-leten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože
Maks Šuc je pred leti na spletu odkril posnetek kovanja, a se ni ustavil le pri ogledu. "Po toliko pogledanih vsebinah me je začelo gristi: ne bi več gledal, rad bi se preizkusil. Neki gospod iz rojstne vasi moje none na Trnovsko-Banjški planoti mi je odstopil staro kovaško peč iz prve svetovne vojne. Delati sem začel doma, dokler ni prišla domov mati. Potem se je to veselje nekako končalo. Tam sem razbijal in hrup je bil povod za ustavitev del," se v smehu spominja svojih začetkov. Tudi rane in opekline so kmalu postale stalnica.
"Če nisi nikdar držal kladiva v roki in ga kar naenkrat držiš po eno, dve, tri ali štiri ure na dan, je to velika obremenitev, vnela se mi je mišica na desni podklati in sem moral počivati. Se pa človek navadi, koža se utrdi, mišice tudi. Kakšno opeklino še dobim sem in tja, kar je pri delu z žarečim kosom jekla nekako pričakovano."
Petindvajsetleten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka na Strojni, prometni in lesarski šoli Šolskega centra Nova Gorica svoje znanje predaja tudi dijakom. Kovaštvo je zanj psihična sprostitev po napornem dnevu, v prostem času pa se ukvarja še z nekaterimi drugimi obrtmi oziroma zanimivimi konjički: z analogno fotografijo in popravilom starih mehanskih ur.
"Pritegnila me je duša, ki jo imajo ure. Vsako uro, sploh starejšo od 20 ali 30 let, popravljal sem tudi ure, stare 150 let, je sestavil človek."
Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose
Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarci
Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal
Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!
Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki prek instagram profila Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno
Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let
Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila.
Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa.
Sebastijan Halič iz odsluženih razteznih posod, naprav za segrevanje vode in kompresorjev izdeluje jezične bobne oziroma tako imenovane "tank drume".
Po desetletjih dela v računovodstvu se je Branka Lopič v pokoju odločila, da bo postala prostovoljka. Že prej se je izobraževala, nato pa se odločila, da bo poučevala računalništvo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše Ljubljana. Ankekdote iz njene desetletne prostovoljske kariere so zabavne in ganljive, predvsem pa poudarja, da se moramo vse življenje učiti. Njen moto je: "Izobraževati se in biti med ljudmi!"
Miha Leitinger je 24-letni študent biologije, ekologije in naravovarstva, ki je košček tropov preselili v stekleno posodo. Rastlinski terariji so samooskrbni, eksotične rastline pa uspevajo v visoki zračni vlagi.
Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici.
Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everesting.
28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanje.
"Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000.
Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je najraje tiho.
Matjaž Šinkovc je upokojeni krvodajalec, ki je kri prvič daroval kot srednješolec leta 1973, zadnjič pa na svoj rojstni dan, 16. novembra 2020; kri je daroval 190-krat.
Marko Sluga je atletski veteran, ki je z 1,13m prvi na svetu v skoku v višino. Že celo življenje je športnik, po 70. letu pa se je spet posvetil atletiki. Vsak dan telovadi, nekajkrat tedensko pa resno trenira.
Neveljaven email naslov
