Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra.
Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je vrnil v Trst ter deloval kot svobodni umetnik in pozneje profesor risanja na slovenskem učiteljišču. Skupaj z inženirjem Matjažem Hmeljakom je razvil nekaj najbolj znanih programov za serije računalniških grafik in ploterjev, kot sta na primer seriji TVC in RAM. Primerki iz teh serij so med drugim del zbirke Modeme galerije v Ljubljani. Od leta 1980 je bil profesor računalniške umetnosti na transmedijskem oddelku univerze v Syracusi. Bil je avtor univerzitetnega programa za računalniško grafiko ter tudi ustanovitelj prvega dodiplomskega programa za računalniško grafiko v zvezni državi New York.
Edvardu Zajcu bi upravičeno lahko rekli tudi pionir interaktivne umetnosti – predvidel jo je že pred nastankom tehničnega orodja za njeno uresničevanje. Ob uporabi algoritmičnih variacij, s katerimi je v svojih umetniških konceptih odpravil človeški element, je namreč eden prvih umetnikov, ki so v povratno zanko računalniškega programja vpletli človeško spremenljivko.
Edvard Zajec je imel leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani veliko pregledno razstavo in takrat ga je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda.
Foto: Arhiv RTV SLO
765 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Ob multimedijski raznovrstnosti, še posebno v sodobni umetnosti, je izraz digitalno skoraj osrednji. Vse bolj sta del umetnosti tudi znanost in umetna inteligenca. A včasih pozabimo, da to le ni tako zelo novo, vsaj številni temelji ne. Eden svetovnih pionirjev računalniške umetnosti je bil tudi Edvard Zajec, katerega pete obletnice smrti se bomo spomnili novembra.
Edvard Zajec je bil rojen leta 1938 v Trstu. Tam je obiskoval slovensko gimnazijo, na kateri je med drugimi poučeval tudi Avgust Černigoj, ki ga je zelo zaznamoval, potem pa se je šolal najprej na Cooperjevi šoli za umetnost v Clevelandu, v katerega so se preselili s starši, in nato na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal še študij slikarstva. Že med podiplomskim študijem, spet v tujini, pa se je spraševal o vlogi slikarstva v sodobnosti. Ko je dve leti poučeval slikarstvo na kolidžih Carleton in Saint Olaf v Minnesoti, se je začel ukvarjati z računalniško grafiko in ta je postala glavno področje njegovega ustvarjanja. Leta 1970 se je vrnil v Trst ter deloval kot svobodni umetnik in pozneje profesor risanja na slovenskem učiteljišču. Skupaj z inženirjem Matjažem Hmeljakom je razvil nekaj najbolj znanih programov za serije računalniških grafik in ploterjev, kot sta na primer seriji TVC in RAM. Primerki iz teh serij so med drugim del zbirke Modeme galerije v Ljubljani. Od leta 1980 je bil profesor računalniške umetnosti na transmedijskem oddelku univerze v Syracusi. Bil je avtor univerzitetnega programa za računalniško grafiko ter tudi ustanovitelj prvega dodiplomskega programa za računalniško grafiko v zvezni državi New York.
Edvardu Zajcu bi upravičeno lahko rekli tudi pionir interaktivne umetnosti – predvidel jo je že pred nastankom tehničnega orodja za njeno uresničevanje. Ob uporabi algoritmičnih variacij, s katerimi je v svojih umetniških konceptih odpravil človeški element, je namreč eden prvih umetnikov, ki so v povratno zanko računalniškega programja vpletli človeško spremenljivko.
Edvard Zajec je imel leta 2007 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani veliko pregledno razstavo in takrat ga je pred mikrofon povabila Maja Žel Nolda.
Foto: Arhiv RTV SLO
Mednarodni grafični bienale je ob svojem nastanku leta 1955 predstavljal pomembno platformo mednarodnih stikov in sodelovanj, med drugim tudi z Japonsko. Od leta 1986 ga organizirajo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer sta še do 19. maja na ogled dve razstavi, povezani z grafičnim bienalom in z Japonsko. Gostujočo razstavo Japonske Fundacije z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v so v MGLC-ju so namreč pospremili še z manjšo razstavo, ki vizualizira sodelovanje med Japonsko in Jugoslavijo skozi prizmo grafičnega bienala. Njen naslov je Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja, pripravila pa sta jo Gregor Dražil in Nevenka Šivavec. Fotografija: Tetsuya Noda: Dnevnik, 11. september '68 (detajl); vir: MGLC
Osrečite sebe in družino! je veleval oglas loterije, ki so jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja organizirali v pomoč zgraditve novih galerijskih prostorov današnje Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Hitrost in vnema, s katerima je galerija dobila svojo novo podobo, sta za današnji čas nepredstavljivi. Prav tako idealizem razstave, ki je prostore slovesno odprla in je imela zveneči naslov: Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Geslo loterije je hkrati naslov razstave Nike Autor v ljubljanskem Kulturnem centru Tobačna 001, na kateri umetnica idealistične podobe iz časa zidave galerije umetnica sooča z brezupnimi razmerami beguncev na slovenskih mejah leta 2016.
Pogovor s Kostjo Gatnikom, nagrajencem za življenjsko delo na 13. bienalu ilusatrcije v Cankarjevem domu v Ljubljani
Woman (Be)coming je naslov mednarodne skupinske razstave, ki so jo pretekli teden odprli v UGM Studiu v Mariboru. Umetnostna galerija Maribor jo je pripravila kot partnerka projekta Wom@arts, na njej pa se predstavlja 16 avtoric, ki so se udeležile štirih umetniških rezidenc. Razstava je prva od dveh zaporednih, na katerih skupaj sodeluje 32 ustvarjalk, pri čemer jim je kot navdih služilo prelomno delo Drugi spol Simone de Beauvoir, ki je izšlo pre 70. leti . O razstavi in delih se je v oddaji Likovni odmevi Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z direktorico Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga, ki je najprej spregovorila o skrivnostnem naslovu razstave:
Mir, enakost in mednarodno sodelovanje. To so ključna načela Gibanja neuvrščenih, ki je leta 1961 nastalo kot protiutež tedanji blokovski delitvi sveta. V ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova mu posvečajo razstavo Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih, ki poudarja predvsem ideje, ideale in načela, povezane s kulturno politiko gibanja. Postavlja jih v sodobni kontekst in zastavlja vprašanje, kakšna bi lahko bila neuvrščena sodobnost? Kustosinja Bojana Piškur je razstavo zasnovala mrežno in k sodelovanju povabila številne tuje umetnike, kuratorje in kuratorske skupine, ki razpirajo vpogled v kompleksna vprašanja, povezana z idejami in načeli gibanja.
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
"Kaj je s sliko danes" je osrednje vprašanje pregledne skupinske razstave novejšega slikarstva v Sloveniji, ki bo še do 31. marca na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani, na njej pa se predstavlja 23 avtorjev, rojenih pretežno v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja. Naslov Čas brez nedolžnosti nakazuje zavest o dolgi in obremenjeni zgodovini tega medija, ki jo sodobna slika pogosto ozavešča. Oddajo o razstavi je pripravila Iza Pevec, pred mikrofon pa je poleg kustosinje Martine Vovk povabila še umetnike in umetnici Arjana Pregla, Katjo Felle, Uroša Weinbergerja, Adrijana Praznika, Viktorja Bernika in Nino Čelhar.
Pogovor s kustosinjo Simono Vidmar o razstavi ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor
O razstavi Vlaha Bukovca in Alexandra Cabanela - učenca in učitelja v Umetniškem paviljonu v Zagrebu
Neveljaven email naslov