Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.
765 epizod
Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.
Kaj pomenijo luknje v ograjah v obliki ključev in od kod izhaja ta motiv, ki ga srečujemo po različnih delih Slovenije? To je zanimalo umetnico Polono Drobnič, ki je več let preučevala doma zvarjene dvoriščne ograje, skupaj z Društvom za domače raziskave pa je svoje zanimanje nadgradila v projekt In:štance. Ta je predstavljen v Roglabu v Centru Rog in prikazuje spregledan pojav štancanih ograj, izdelanih iz ostankov kovinske industrijske proizvodnje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Aleksandra Saška Gruden se je o projektu In:štance pogovarjala z njegovo avtorico Polono Drobnič in Alenko Pirman iz Društva za domače raziskave.
V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani
Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML
Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.
V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici
Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije
Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden
John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor
Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec
Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa
4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec
»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.
"Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt
»Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš
Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš
»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije
Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije
Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije
Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije
Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani
Neveljaven email naslov