Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
206 epizod
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.
Paul Valéry, klasik francoske poezije, je bil vse kaj drugega kot avtor, ki se predaja navdihu in sledi pesniškim muzam. Prodorno, natančno je opazoval svoj ustvarjalni proces ter svoja delovanja sploh in se v zgodovino vpisal tudi kot pretanjeni mislec, ki je s svojim mišljenjem ključno zaznamoval razvoj literarne teorije. V današnji oddaji Literarna matineja vas vabimo k poslušanju njegovega eseja Poezija in abstraktno mišljenje. Besedilo je objavljeno v knjigi zbranih Valéryjevih esejev z naslovom O poeziji, ki je izšla v prevodu Varje Balžalorsky pri LUD Literatura. Bereta Renato Horvat in Jasna Rodošek.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič, s katero tudi razmišljamo o nekaterih osnovnih značilnostih avtorjeve poetike.
Prihodnji torek se začenja največji knjižni dogodek pri nas, Slovenski knjižni sejem, tokrat 38. po vrsti. Sejem prinaša nekaj novosti, največja pa je seveda menjava prizorišča, saj se prireditev letos seli na Gospodarsko razstavišče. Potekala bo tako v živi kot v spletni obliki, v spletni bo trajala kar do 4. decembra. Novosti in program prireditve pretresamo s Tanjo Tuma, predsednico upravnega odbora letošnjega knjižnega sejma in z dr. Miho Kovačem, predstavnikom programskega odbora tokratnega sejma.
Predgovor se marsikomu zdi povsem obrobna sestavina literarnega besedila, a je v literarnih delih navzoč že od samih začetkov. Njegova vloga se je v knjigah spreminjala, predgovor je dobival različne oblike, nagovarjal različne bralce, izhajale so tudi knjige z dvema ali tremi predgovori. A kaj pravzaprav je predgovor? Kako lahko vpliva na bralca in kakšne motivacije so vodile avtorje, da so s predgovori želeli usmerjati bralce svojih del? In, ne nazadnje, kdaj se predgovor spremeni iz retoričnega sredstva v polnopravno pomensko celoto? O tem z docentom dr. Nacetom Fockom, avtorjem znanstvene monografije Romaneskna pretveza. Predgovor v španskem in francoskem razsvetljenskem romanu, posebna pozornost pogovora pa je usmerjena v španske in francoske razsvetljenske romane.
Hugo Mujica, rojen leta 1942, velja za enega največjih sodobnih argentinskih besednih ustvarjalcev, po besedah poznavalcev tudi za »najrelevantnejši odraz filozofske razsežnosti v sodobni latinskoameriški poeziji«. Pesnik, esejist in pisatelj, ki se je iz meniha trapista prelevil v katoliškega duhovnika, nekoč pa je bil del hipijevskega gibanja, ima globok odnos do jezika in besede, poezija pa je zanj eksistencialno dogajanje, dejanje, v katerem se sooča z robom mišljenja, meni dober poznavalec Mujicovega pesniškega opusa pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj dr. Brane Senegačnik.
Ste si že kdaj postavili vprašanje kdo ali kaj sploh je knjiga? Ali kateri so prelomni trenutki v njeni zgodovini? Kdaj in kako se pojavi trgovanje s knjigami in kdaj knjiga postane razumljena kot tržno blago? O knjigi tako in drugače s prof. dr. Miho Kovačem.
Zbirka Sto slovanskih romanov je prvi in eden najbolj prepoznavnih projektov Foruma slovanskih kultur; njeni začetki segajo v čas padanja različnih zidov in tranzicije novonastalih slovanskih držav. Zbirka, ki je nastala zavoljo povezovanja med različnimi akterji slovanskega leposlovja in za promocijo slednjega, ima danes že petnajstletno zgodovino; ta jubilej so odgovorni v ustanovi Forum slovanskih kultur zaznamovali s festivalom slovanskih književnosti, ki se v teh dneh odvija v Ljubljani. Gostimo Matejo Jančar, ki v Forumu slovanskih kultur deluje kot projektna vodja ter koordinatorica in urednica zbirke Sto slovanskih romanov za Slovenijo.
Žiga Valetič je človek mnogoterih s knjigo povezanih vlog; del sebe je – kot avtor, prevajalec, urednik, založnik ali oblikovalec – vtisnil v približno tisoč knjig. Ob tem je tudi njihov zbiratelj – in, seveda, bralec. Svoja razmerja s knjigami doživeto in večplastno ubesedi v knjigi Nomadi med platnicami, izšla je pri Cankarjevi založbi, katere obsežni del je namenjen tudi poklicu grafičnega oblikovalca knjig. In o tem ima Valetič za povedati veliko tehtnega, kot grafični oblikovalec se je namreč kalil že na prehodu iz analognega v digitalni svet.
O čem govorimo, ko govorimo o pripovedi? Je kakšna razlika med rabo tega izraza v literarni vedi in spoznavni filozofiji? Je literarna oznaka kratka pripoved sinonimna z izrazom kratka proza? Kako se literarna kratka pripoved povezuje ali razhaja z zgodbo? Obstaja pripoved brez zgodbe? O pripovedi tako in razmišljamo z redno profesorico, doktorico Alojzijo Zupan Sosič, avtorico antologije najkrajše slovenske pripovedi Na balkonu visoke hiše. Za obsežni projekt je pregledala okoli 1000 knjig, pripoved pa je tudi področje njenega znanstvenega raziskovanja.
Tako kot knjiga ima tudi branje snovni in nesnovni, telesni in mentalni vidik. A medtem ko pogosto govorimo o branju kot o mentalnem procesu beročega uma, ga kot takega raziskujemo ali zgolj spodbujamo, redkeje razmišljamo o tem, da se v proces branja vključuje naše celotno telo; to je tudi vzrok za to, da na naše dojemanje besedila vplivajo naše telesne navade, in med drugim tudi za to, da fizični nosilec besedila vpliva na obliko in ritem branja. O tem, pa tudi o nevidni moči knjig, o razvoju beročega uma, o tem, kaj se dogaja v nas med branjem, in kako se v nas vpisujejo knjige s komparativistko in jezikoslovko dr. Alenko Kepic Mohar, glavno urednico Mladinske knjige in direktorico Cankarjeve založbe ter avtorico monografije Nevidna moč knjig.
Letošnji gost v fokusu festivala Vilenica, pisatelj, prevajalec, urednik in univerzitetni predavatelj dr. Andrej Blatnik, je svojo javnosti dostopno ustvarjalno pot začel pred domala štiridesetimi leti, natančneje leta 1983, ko je izšel njegov knjižni prvenec, zbirka kratkih zgodb Šopki za Adama venijo. Do danes ji je sledilo še pet knjig kratkih ali kratkih kratkih pripovedi in pet romanov, s katerimi se je Blatnik dodobra uveljavil tudi v mednarodnem prostoru, kjer se umešča med najbolj prevajane slovenske avtorje. Kot človek mnogoterih s knjigami tako ali drugače povezanih vlog in znanj je izrazito zaznamoval naš knjižni prostor, tudi sam festival Vilenica: dolga leta je sodeloval v žiriji za srednjeevropsko nagrado Vilenica in bil med letoma 2007 in 2015 tudi njen predsednik.
Stripovska ustvarjalnost že nekaj desetletij pomembno bogati naš kulturni prostor, s svojo raznolikostjo pa širi tudi dojemanje stripa kot medija. Tokrat nas zanima predvsem razmerje med stripom in literarnimi predlogami; razmišljamo na primer o tem, ali je recepcija stripov, ki so bolj ali manj svobodne adaptacije literarnih del, nujno vezana na poznavanje literarne predloge ali tak strip deluje tudi kot samostojna celota? Kakšna naj bi bila v tovrstnih stripih naracija? Ta in širša vprašanja, ki se odpirajo ob stripovski ustvarjalnosti, pretresamo s Katjo Štesl, stripovsko kritičarko in članico uredniške ekipe revije Stripburger.
Trst in tržaški prostor sploh sta zelo posebna v geopolitičnem, kulturnem in zgodovinskem pogledu, kar je izrazito tudi v leposlovju, ki ga pišejo tam živeči ustvarjalci. Tržaškost in del njene literature je pod drobnogled vzela Vilma Purič, svoje izsledke pa objavila v zajetni monografiji z naslovom Sodobne tržaške pesnice. Knjiga je izšla pri Založbi Mladika v sodelovanju z Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Z Vilmo Purič tokrat pretresamo predvsem paradigmo tržaškosti in tržaško literarno ustvarjalnost.
Duende je moč, in ne učinek, je boj, in ne mišljenje, zapiše med drugim Lorca v svojem znamenitem predavanju o zanosnem navdihu. V knjižni izdaji je izšlo pri založbi Sanje v dvojezični slovensko-španski ediciji, slovenski prevod podpisuje Andreja Udovč, ki je pripravila tudi skrajšano in prirejeno različico besedila s komentarji za radijsko izvedbo. Interpretira Ivan Lotrič.
Kakšni ljudje so bili pisatelji ali pisateljice, ki so danes del svetovnega kanona in s tem del šolskih kurikulov, del našega kolektivnega spomina, ki kot taki živijo v referencah umetnosti, popkulture in javnega diskurza sploh? So bili ekstravagantni geniji, nepoojmljivi čudaki, ali celo oboje hkrati ali so bili povsem običajni ljudje s svojimi hibami in krepostmi? O tem lahko razmišljate ob knjigi Napisana življenja, ki jo je podpisal Javier Marias, tudi sam klasik španske književnosti; izšla JE pri založbi Sodobnost international v prevodu dr. Barbare Pregelj.
Slovensko knjižno prizorišče je od pomladi bogatejše za novo knjižno zbirko, zbirko svetovnih in mladinskih klasik Zvezdna Beletrina. Med slovenske bralce bo v naslednjih petih letih prinesla 25 izbranih naslovov slovenskih in tujih avtorjev. Njena dodana vrednost so poglobljene spremne besede, izjemna likovna oprema in interaktivno spletno gradivo, ki dopolnjuje knjige. Predstavlja jo njena urednica, slovenistka in promotorka branja Anita Dernovšek.
Ali pravljice lahko zbolijo? Lahko, in ne le to: tudi noge in roke si lahko polomijo! Kaj več o tem, pa tudi o tem, zakaj se jim lahko pripetijo tovrstne nesreče, ve povedati Junaška pravljica, ki je v radijski obliki zaživela pod režijsko taktirko Saške Rakef Perko. Z njenim avtorjem, pesnikom, pisateljem, prevajalcem in literarnim zgodovinarjem dr. Petrom Svetino, pa razmišljamo o drugih pravljičnih, pa tudi bolj resnih vprašanjih. Oddaja je nastala kot del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Muzej zaključenih razmerij, pesniško-glasbena predstava, v kateri sta združila ustvarjalne moči eden vodilnih slovenskih harmonikarjev Jure Tori in pesnik Kristian Koželj, je nastala ob istoimenskem Koželjevem pesniškem knjižnem prvencu. Izbrana poezija iz knjige, ki je bila ob izidu deležna zelo dobrega kritiškega sprejema, v prepletu s Torijevo glasbo in v Koželjevi interpretaciji zaživi nenavadno slikovito in zaznamuje tudi glasbo, s katero vstopa v interakcijo.
Opus italijanskega pisatelja Prima Levija ni zelo obsežen, je pa toliko bolj tehten in je Leviju zagotovil prav posebno mesto med klasiki svetovne književnosti. Verjetno ni razgledanega bralca, ki ob omembi Prima Levija ne bi pomislil na njegovo pričevanjsko literaturo, s katero je ovekovečil grozodejstva holokavsta. A avtorjev opus ima tudi drugo stran, namreč tisto, s katero se odpira bolj kot ne čisti fikciji in njenim fantastičnim razsežnostim, opozarja Irena Prosenc, profesorica italijanske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je avtorju in njegovemu opusu posvetila več kot dvajset raziskovalnih let. Svoja spoznanja o ključnih vidikih ustvarjanja Prima Levija predstavlja v dvojezični italijansko-slovenski monografiji Primo Levi v ogledalu.
Wisława Szymborska je avtorica, ki je že nekaj časa nesporni del svetovnega literarnega kanona, čeprav njeni literarni začetki menda niso z ničemer nakazovali, da bi se to lahko zgodilo. Slovenci se lahko pohvalimo z enim najobsežnejših knjižnih izborov njenih pesmi, pripravila in prevedla ga je dobra poznavalka Szymborske Jana Unuk. V knjigi, izšla je pod naslovom Radost pisanja, je objavljen tudi izbor njenih feljtonskih zapisov. Poezija poljske nobelovke je na prvi pogled lahkotna, pravi Jana Unuk, toda vsak prevajalec ve, da gre za zelo kompleksno in zelo podrobno tkanje.
Neveljaven email naslov