Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
207 epizod
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.
Tudi letos so v okviru festivala Dnevi poezije in vina predstavili Odprto pismo Evropi. Tokrat ga je napisal britanski pesnik, pisatelj in libretist David Harsent; objavili so ga ugledni tiskani mediji, že tradicionalno pa ga je prejel tudi evropski politični vrh. Avtor iz zdravstvenih razlogov v Slovenijo ni pripotoval, zato je bilo Odprto pismo Evropi na uradnem odprtju festivala prvič predvajano s posnetka, na daljavo, s pomočjo spletne platforme, pa je potekal tudi pogovor z njegovim avtorjem – vodila ga je novinarka Petra Lesjak Tušek. Tokrat predstavljamo izbrane poudarke Harsentovega razmišljanja o človekovi vojni z naravo.
»Pisala je literaturo v najširšem pomenu besede; ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno. Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pisala jo je posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije. In ne nazadnje, pisala jo je v obliki samocenzure.« To je spoznanje, ki ga zapiše dr. Marijan Dović v uvodu k zborniku znanstvenih razprav Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Zbornik je eden izmed rezultatov istoimenskega triletnega raziskovalnega projekta, ki sta ga sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije te Narodna in univerzitetna knjižnica iz programa, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Tokrat pretresamo vprašanja, kaj sploh je in kakšne oblike cenzure poznamo, kako je določila razvoj slovenske literature, publicistike, kulture sploh in, ne nazadnje, slovenskega narodnega gibanja v devetnajstem stoletju.
Barbara Korun, letošnja avtorica v središču festivala Vilenica, je ena izmed osrednjih sodobnih slovenskih pesnic: doslej se je podpisala pod sedem knjig poezije, nagrado je prejela že njena prvenka, priznanja pa so si potem kar sledila. Ob Veronikini nagradi in nagradi zlata ptica, nominacijah za nagrado kritiško sito, Veronikino in Jenkovo nagrado, je za svoje umetniško delo in promoviranje slovenskih literarnih ustvarjalk – posebej velja izpostaviti njen projekt Pesnice o pesnicah – prejela nagrado Mira. Barbara Korun je ženska z izostrenim posluhom za družbene krivice, aktivistka in prostovoljka, glas obrobij in glas, ki se zavestno oglaša z obrobja.
Predgovor se marsikomu zdi povsem obrobna sestavina literarnega besedila, a je v literarnih delih navzoč že od samih začetkov. Njegova vloga se je v knjigah spreminjala, predgovor je dobival različne oblike, nagovarjal različne bralce, izhajale so tudi knjige z dvema ali tremi predgovori. A kaj pravzaprav je predgovor? Kako lahko vpliva na bralca in kakšne motivacije so vodile avtorje, da so s predgovori želeli usmerjati bralce svojih del? In, ne nazadnje, kdaj se predgovor spremeni iz retoričnega sredstva v polnopravno pomensko celoto? O tem z docentom dr. Nacetom Fockom, avtorjem znanstvene monografije Romaneskna pretveza. Predgovor v španskem in francoskem razsvetljenskem romanu. Z njim se bom pogovarjala Tina Kozin, posebna pozornost najinega pogovora pa bo usmerjena v španske in francoske razsvetljenske romane.
Tomislav Bilosnić je uveljavljeni, večkrat nagrajeni hrvaški ustvarjalec: najbolj poznan je kot pesnik in pisatelj, potopisec, pa tudi kot kritik in feljtonist. Nič manj priznano ni njegovo delo na področju likovništva in umetniške fotografije. Tokrat razmišljamo o njegovi pesniški knjigi Molitve, za katero je leta 2009 prejel eminentno nagrado Tina Ujevića, v slovenščini pa je izšla pri založbi Družina, v zbirki Sozvezdja, v prevodu Braneta Senegačnika. Knjiga religiozne Bilosnićeve poezije odpira številna zanimiva vprašanja, npr. Kaj je pesem, ki je označena kot molitev, kakšna je njena identiteta? Ali poezijo, ki je zaznamovana s presežnim, ki se odpira transcendenci, lahko ustrezno interpretira le posameznik, ki je tudi sam odprt za te dimenzije bivanja ali to ni nujno? Kako Bilosnić haiku prenese v krščanski duhovni svet in kakšne so posebnosti njegovih haikujev? Gostimo pesnika in prevajalca dr. Braneta Senegačnika.
Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega že 79 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.
Ob izidu knjige poezije z naslovom Težnost, pesniškem prvencu Ive Jevtić, je pesnica Barbara Korun zapisala, da je poetika Ive Jevtić ena najbolj posebnih v naši pesniški zakladnici. Knjiga je izšla leta 2005, letos, domala dve desetletji pozneje, pa je pri neodvisni založbi KUD AAC Zrakogled izšla avtoričina druga pesniška zbirka, knjiga z naslovom Milost, ki po besedah avtorice predstavlja tematsko nadaljevanje Težnosti. O tem, kaj se mora zgoditi, da težnost postane milost, o posebnostih in značilnostih poezije, ki jo prinaša Milost, razmišljamo z njeno avtorico, pesnico in prevajalko Ivo Jevtić ter urednikom knjige, pesnikom Gašperjem Malejem.
César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič.
Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar. V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj dr. Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.
Peter Rezman se je v zavest slovenskih bralcev verjetno najbolj zapisal s svojimi knopovskimi zgodbami. Tisti, ki ne preberejo samo treh knjig letno, ga poznajo še kot pesnika in dramatika. Vse to je mogoče prebrati na spletu. Nas pa je zanimalo predvsem tisto, česar tam ne najdemo in kar še ni bilo povedano: kako se Peter Rezman pogovarja z Velunjo. S svojo lastno knjigo. In z reko.
Obdobje med letoma 1941 in 1945 med Slovenci še vedno neti konflikte različnih interpretacij, povzroča politična obračunavanja in ideološke polarizacije. Prof. dr. Matevž Kos, filozof, literarni zgodovinar in teoretik, se v svoji knjigi Leta nevarnega življenja. Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni približuje razumevanju tega časa s subtilnim, poglobljenim branjem izbranih kanoničnih slovenskih pisateljev.
Tako kot je družbeno, kulturno in zgodovinsko pogojen pojem literature, je določen tudi pojem literarne zmožnosti. Običajno mislimo, da literarna zmožnost pomeni nekaj takega kot teoretsko in zgodovinsko poznavanje leposlovja, a še zdaleč ni zgolj to. Kaj torej obsega ta pojem? Kakšne oblike literarne socializacije poznamo? Ali razvita literarna zmožnost izboljšuje tudi posameznikovo splošno sporazumevalno zmožnost ali gre za dve medsebojno nepovezani kompetenci? O vsem tem se lahko podučimo v monografiji Kaj je literarna zmožnost in kako jo preverjamo z maturitetnim esejem, ki jo je podpisala tokratna gostja doc. dr. Ivana Zajc s Fakultete za humanistiko in Raziskovalnega centra za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Letos mineva častitljivih devetdeset let od ustanovitve revije za književnost in kulturo, Sodobnost. Sodobnost je tako najstarejša slovenska revija, namenjena literaturi in kulturi, uvršča pa se tudi med štiri najstarejše tovrstne evropske revije. Devetdeset let je fascinantna starost za tiskano revijo, sploh, če upoštevamo izjemne spremembe, ki sta jih v tem času doživela človeštvo in svet. In Sodobnost ves ta čas zapolnjuje pomembne vrzeli v našem kulturnem prostoru: načrtno goji refleksijo in kritiško misel, spodbuja dramsko ustvarjanje in se usmerjeno posveča vsem literarninm vrstam in zvrstem ter njihovim teoretskim razmislekom. O življenju revije razmišljamo z odgovornim urednikom, pisateljem in dramatikom Evaldom Flisarjem, z lektorico in urednico Katjo Klopčič Lavrenčič, ki skrbi tudi za področje kritike v reviji, ter s pisateljem Dušanom Šarotarjem, ki v Sodobnosti ureja rubriko poezija.
Živimo v časih, ko je odprtje knjigarne daleč stran od samoumevnosti ali poslovnih želja slehernika; celo nasprotno, zdi se, da se odpiranje knjigarne marsikomu danes zdi norost, če že ne to, pa vsaj izgubljena poslovna priložnost. Pri založbi VigeVageKnjige menijo drugače in tudi njihovo pojmovanje knjigarne je drugačno od tistega, ki pod tem pojmom razume papirnico z nekaj knjigami. Zato so v Mariboru odprli vrata Mariborke – neodvisne knjigarne, ki ponuja kuriran izbor knjig 30-ih slovenskih založb, knjigarno, ki je, kot poudarjajo, hkrati prostor svobode. Gostimo glavno in odgovorno urednico založbe, pesnico in prevajalko Anjo Zag Golob.
21. decembra leta 2012, na dan, ko je bil napovedovan konec sveta, je pesnik, pisatelj, prevajalec in urednik Aleš Šteger od 7h zjutraj do 15h sedel v izložbi blagovnice Maxi in pisal knjigo. Pisal jo je še nekaj ur pozneje, ob demonstrantih na Trgu republike, med njimi. In jo napisal. Tako se je začel njegov globalni umetniški projekt Na kraju zapisano, ki se je letos, enajst let in enajst knjig ter prizorišč pozneje, sklenil. Vse izvedbe projekta so zaživele v skupni monografiji.
Kdo danes ne pozna knjig kot sta Na cesti Jacka Kerouaca in Goli obed Williama S. Burroughsa ali domala kultne pesnitve Tuljenje Allena Ginsberga? Omenjeni avtorji, vodilni predstavniki generacije ameriških beatnikov, danes sodijo v kanon ameriške književnosti, svoje ustvarjanje pa so zastavili prav v opoziciji do etablirane in akademske umetnosti. O tem s prevajalcem in pesnikom Tonetom Škrjancem.
Spletni literarni portali in revije so že nekaj časa prostor živahne izmenjave mnenj, življenja primarnih in sekundarnih besedil s področja literature, prostor predstavljanja novih literarnih in kritiških glasov, tudi prostor promocije – in še bi lahko naštevali. Primer dobre in zanimive spletne revije predstavlja Poiesis, ki so jo ustanovili Katja Kuštrin, Peter Semolič in Tone Škrjanec, najdete pa jo na naslovu www.poiesis.si Od septembra 2016 deluje pod okriljem Kulturno umetniškega društva Poiesis. Spletna revija Poiesis je namenjena pesništvu in promociji poezije v družbi. O njej razmišljamo z urednikom Petrom Semoličem – pesnikom, pisateljem, avtorjem radijskih iger, esejistom in prevajalcem. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado in Nagrado Prešernovega sklada. Peter Semolič je sicer tudi trenutni predsednik Kulturno umetniškega društva Poiesis.
Pustinje, leposlovno besedilo, ki je v izvirniku izšlo leta 1982 in ga je podpisal avstralski pisatelj Gerald Murnane, so nenavadno delo – eno tistih, ki pričajo o neizčrpnosti literarne ustvarjalnosti, o pogojni naravi zvrstnih oznak, pa tudi o tem, da iz obsega knjige težko sklepamo, kako dolgo bo trajalo naše branje. Pustinje so namreč relativno kratko in dogajalno precej izpraznjeno delo, delo, ob katerem težko govorimo o pravi psihologiji ali karakterizaciji likov, še manj o odnosih med njimi. A kljub temu so izredno kompleksen, sporočilno bogat tekst, ki ga bralci in kritiki najpogosteje označujejo za roman. O njem razmišljamo s prevajalko in pisateljico Anjo Radaljac, ki je Pustinje oživila v slovenskem prevodu.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa radia Ars ustvarila fascinanten opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega prek 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je potrebno imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.
Pri založbi LUD Literatura je v prevodu Jane Unuk izšla knjiga esejev Pozorni pripovedovalec poljske nobelovke Olge Tokarzuk. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.
Neveljaven email naslov